Veliki reset

Piše: Črt Tavš

V Davosu na World Economic Forumu se vsako leto srečujejo mogotci, ki razpolagajo s preko polovice bogastva sveta. Odločajo o gospodarskih in drugih zadevah bivanja vseh prebivalcev na obli. Junija letos, da bi izkoristili priložnost COVID-19, so odločno sprožili pobudo o Velikem resetu (The Greate Reset). Veliki reset, v mislih predlagateljev, pomeni izničenje obstoječega in ponovni zagon. Po njihovem niso več možni posamični posegi, da bi uredili stanja na posameznih področjih, temveč je treba začeti vse znova.

V bistvu tisti, ki skrbijo za resetiranje, so isti ljudje, ki so nas privedli do obstoječe zablode. To je do problema dolga, za katerega, po kolektivnem mišljenju, so krive vlade, ker so preveč porabljale, ker so se preveč zadolževale in ker so omogočale življenje iznad možnosti. Resnica, ki je pred nami, je popolnoma drugačna. Kdor živi iznad svojih možnosti, je svet zasebnih financ. Zelo pomemben je koncept, da s financami upravlja zasebni sistem, ki ustvarja denar iz čistega niča. Ta sistem je sestavljen iz zasebnih centralnih bank, ki podpirajo delovanje zasebnih komercialnih bank. Slednje mešajo zdrave komercialne (kreditiranje gospodarstva in gospodinjstev) s špekulativnimi aktivnostmi (derivati) v orgiji konfliktov interesov. Moč finančnega sistema je bila močno zlorabljena, saj je danes v svetu 260 tisoč milijard dolarjev dolga, kar je približno trikratnik svetovnega BDP-ja.

Politika teh gospodov je bila zadušiti realno gospodarstvo in vzeti moč politiki. Poskrbeli so, da je realno gospodarstvo trpelo. Zaradi tega oblasti niso mogle več upravljati z javnim sektorjem, kar je prisiljevalo v njegovo privatizacijo. To so uspeli tako, da so z denarjem, ustvarjenim iz niča, vsepovprek kreditirali gospodarski in javni sektor ter prebivalstvo, ki jim je dohodek iz dela desetletja stagniral. Ustvarili so si pogoje, da so si z dvema novčičema prisvojili patente, hale, stroje, podjetja, delo, proizvodnje in storitve brez ustvarjalnih naporov. Prepričali so nas v strukturne reforme (beri ropanje) in da je dobro in zdravo konkurirati za zmago najmočnejšega in pogubo šibkejših. Tako so dobesedno zadušili države in njihova realna gospodarstva.

Ljudje se prebujajo in ne dopuščajo več, da se jih izžema. Tako mora ta gospoda preiti na bolj zaostrene posege, saj niso pripravljeni se odpovedati vsem njihovim dosedanjim dosežkom. Nasprotno, želijo si še bolj povečati svojo moč in bero na račun svetovne populacije. Že dolgo tega so razmišljali o Velikem resetu, za kar pa potrebujejo konsenz ljudi. Začeli so s prepričevanjem, da ne more biti dela za vse zaradi porasta avtomatizacije, ki izpodriva nekonkurenčna podjetja in nekonkurenčne ljudi. Osebam bi podarili univerzalni temeljni dohodek (UTD) z denarjem, ustvarjenim iz niča, in jim ne bi bilo treba služiti vsakdanjega kruha z znojem svojega dela. Poslušni ljudje bi morali kupovati, kar bi jim ponujali veliki avtomatizirani proizvodni kompleksi. Uvedli bi enotno svetovno digitalno valuto, s čimer bi ukinili vse dosedanje valute, ki vnašajo samo zmedo.

S stališča svetovne populacije bi resnično bilo treba marsikaj predrugačiti za dvig življenjskega standarda, kot na primer proizvajanje stvari, ki so resnično potrebne, denar podeliti tistim, ki ga potrebujejo, in ne tistim, ki ga akumulirajo za nekoliko nevarno delovanje.

Danes nam vsiljujejo, da uporabljamo elektronski denar namesto okuženih bankovcev. Nekoč so banke poslovale vsaj z zlatom, danes pa z računalniki, ker smo jim v plazečem procesu prevzemanja finančne moči dopustili, da upravljajo ves denar sveta. Ne samo tistim, ki ga ustvarjajo iz niča, temveč tudi z našimi prihranki, ki so protivrednost ustvarjenega dela.

Neformalno se je omenjeni proces začel po letu 1971. Pred tem je bil dolar konvertibilen v zlato ter evropske valute in Japonska pa v dolarje. Po tem datumu so se začele uporabljati le fiat valute. V preteklosti je bilo sicer obdobje, ko so valute upravljali politiki, ki so jih izvolili državljani. Politiki so nadzorovali finančni sektor, kot so emitiranje valut, centralne in velike javne banke. Zelo počasni in zelo težko zaznavni proces nas je pripeljal do sistema, ki ne deluje več. Finance so postale neodvisne od politike in banke so postale zasebne, kot da je prišlo do neke vrste državnega udara z nadomeščanjem politične moči s finančno.
Kakor koli že, sedaj imamo velikanski problem, to je gromozanski dolg, ki ne more biti odplačan. Materialno je to nemogoče. Kdo bi moral reševati ta problem? Ali iste osebe, ki se sestajajo v Davosu, na raznih komisijah, v Mednarodnem denarnem skladu (IMF) in ki danes predlagajo svoje rešitve, jasno v njihovo korist? Te iste osebe, ki so ustvarile ta svet mednarodnih financ, velikih špekulativnih finančnih balonov in enormnih dolgov in ki nas danes prisiljujejo, da verjamemo, da ne moremo več postavljati bolnišnic, odpirati delovna mesta, zadovoljevati potrebe ljudi? Ali smo res prepričani, da bodo rešili problem z brisanjem dolgov, kot bi bilo umno narediti, in da se bodo odrekli njihovi ogromni moči pogojevanja celega sveta? Tega ne bodo nikdar storile. In mi bi bili resnično neumni in naivni, če bi v to verjeli. Nasprotno, zahtevajo vse več varčevalnih politik v nepretrgani spirali brez konca.

Pomislimo, kakšno škodo bi utrpela banka, ki ustvarja denar iz niča, če bi ga posodila podjetniku, ki ga ne bi vrnil? Teoretično nobene. Denar je ustvarila iz niča in tako bi ga lahko tudi izbrisala. Mogotci pa neprestano vzbujajo preplah o nevzdržnih predvsem javnih dolgovih, ki jih je po njihovem treba izplačevati na osnovi strukturalnih reform. To je neke vrste zanke okoli vratu, če verjamemo, da ne bi mogli preživeti, če tega denarja ne bi vrnili finančnim gospodom. Če je denar ustvarjen iz niča, kaj se zgodi, če se ne vrne? Nič oziroma gospodi se prepreči razlaščanje ljudi in družbe na osnovi nične protivrednosti. Denar, prej v obliki zlata in sedaj v obliki fiat valut, je iluzija, ki nas dela sužnje sistema, ki izkorišča svojo moč. Dejansko pa denarja ne jemo, z njim ne izdelujemo oblek, nas ne varuje pred dežjem. Da bi mi zadovoljevali naše potrebe, moramo ustvarjati izdelke in storitve, kar ustvarjamo s podjetji in delom in ne z denarjem.

Smo pripravljeni odreči se delu, ki nam omogoča sodelovanje v materialnem in duhovnem razvoju narodov? V zameno za kaj nam ponujajo izbris dolgov? V zameno za svobodo, za lastnino najosnovnejših virov, zemljišč ter javnih podjetij in ustanov? Povrh ponujajo UTD nezaposlenim, ker vedo, da ga bodo sprejeli. Solidarna pomoč v času potreb posameznikov je več kot upravičena. Vendar razmišljanje, da bi zamenjali delo ljudi, družin, podjetij s splošno žepnino je nora. Ljudje želimo prispevati k materialnemu in duševnemu razvoju človeštva, z našimi aktivnostmi, z našo kreativnostjo. Ali ne želimo izdelovati stvari, ne da bi služili denar, temveč zato, ker nam preprosto ugaja, da bi jih potem izmenjevali z drugimi? Ali ne želimo biti izpolnjeni? Kako smo lahko kreativni, če nimamo več svobode?

Koncepta skupnosti in prispevati k javnemu življenju sta splahnela iz našega vsakdana. Veliko so investirali, da bi nas prepričali, da je boljše, če razmišljamo o svojih interesih. To pomeni postati konkurenčen, razmišljati o svojem uspehu in brezobzirnem napredovanju na račun vseh in vsakogar. Tisti, ki pri tem ni uspešen, naj si krivdo pripiše sebi. Pozabiti je treba na solidarnost. Probleme lačnih otrok, beguncev itd. bodo reševale nevladne organizacije, ki bodo poskrbele za našo mirno vest, če jim bomo kaj prispevali.
Kaj bi lahko naredili, da bi lahko ukrepali proti temu? Kaj bi lahko naredil vsak posameznik in skupnost? Upoštevati je treba, da sposobne drugače misleče izolirajo, da bo najverjetneje postalo obvezno cepljenje, sicer bo onemogočeno potovanje (digitalni potni list) in bodo odvzete pravice do javnega zdravstva ipd. To ni zarotniško, saj o tem govorijo Evropska komisija, GAVI, ID 2020, Bill Gates, SZO in drugi. Zavedajoč se, da ti osebki koncipirajo te norosti, ali ni čas, da začnemo delovati v našo korist?

Če bi zavesten politik hotel narediti nekaj za populacijo, bi imel neomejene vire začenši s prihranki državljanov, ki so rizično deponirani v finančnem sistemu, ki jih slabo uporablja in ki si jih želi tudi nekoliko prisvojiti. Resna politika s pomočjo prihrankov bi občutno zmanjšala nezaposlenost, bi financirala mala podjetja, bi omogočala pridelavo in predelavo kakovostne hrane, bi povečala kakovost dela in družbe, kjer nobeden ne bi zaostajal. Oblast za to nima posluha, dela ravno nasprotno, ko izvaja ukazane strukturne reforme, zaradi katerih se počutimo slabo.

Kaj lahko naredimo brez »klasičnega« denarja? Najprej moramo zrušiti miselni koncept ljudi, da je v sami valuti določena vrednost in vir akumulacije bogastva. Valuta je samo evidenca vrednosti izmenjave in svojo vrednost črpa iz tistega, kar mi proizvajamo in si izmenjujejo. Tako lahko ustvarimo našo valuto, z našimi dogovori, z našim poznavanjem, z našim medsebojnim zaupanjem, z našo sposobnostjo, da se združimo in sodelujemo. Denar je lahko informacijska platforma, sicer komplicirana, pa vendar izvedljiva. Mi se dogovorimo, ustvarimo medsebojno zaupanje in postavimo sistem, v katerem mi odločamo, kaj bomo in kako bomo proizvajali, kaj in kako si bomo izmenjevali s priznavanjem kredita. Lahko naredimo multilateralno menjavo blaga za blago, sisteme komplementarnega gospodarstva, komplementarne valute, sisteme alternativnih solidarnih gospodarstev, kjer se na splošno izmenjujejo kakovostne stvari, ki zadovoljujejo naše pristne potrebe. V skupnostnem »Velikem resetu« obstajajo velike možnosti, ki jim je treba pristopiti z resnostjo. Predvsem se je treba zavedati, da ne potrebujemo denarja gospodov, nimamo potrebe po vladi, ki je servilna naddržavnim institucijam in ki odloča, kaj proizvajati, in ki nas obvezuje, kaj moramo kupovati. Namreč, naše izbire so vedno bolj pogojene, vedno manj svobodne, kar ni slučajno. Kupovali smo stvari, ker so nam ugajale, dokler nismo razumeli, da utegnejo biti škodljive in nekoliko nevarne. Lahko izbiramo, vendar moramo zavihati rokave, se naučiti gledati iz obraza v obraz, si zaupati, se spoznati, se organizirati, tudi kulturno. Na cilj moramo priti vsi skupaj, zaradi česar se bomo počutili veliko, veliko boljše.

Hvaležni za vsak evro podpore neodvisnemu mediju ZDRAVO SLOVENIJA. Pay Pal na koncu strani.

Če ne uporabljate Pay Pal vam sporočimo TRR, pišite na . Hvala.