Nemški imperij Merklove in dvojni obraz migracij

Nemški imperij Merklove in dvojni obraz migracij

Piše: Ariana Ferfila, Atene

Angela Merkel se sooča s spolzkim terenom, saj so se koalicijska pogajanja za tvorjenje vlade 19. novembra izjalovila. Ian Bremmer tako opozarja, da časovno gledano to ni optimalno glede na horizont nalog, ki jih ima Evropa pred seboj: reformiranje evro-območja ter evropskih finančnih in bančnih politik. Kaj pravzaprav ima ugleden politični analitik v mislih, nam ni znano, je pa vsem že kristalno jasno, da stvari ne gredo v smer vsesplošnega blagostanja vseh držav in članic Evropske unije, če smo res skromni. Razlike med državami so očitne: vsak mlad, izobražen človek rojen v Nemčiji lahko danes najde delo. Medtem je v Grčiji 80 odstotkov mladih, izobraženih, v Grčiji rojenih, brezposelnih. Torej reforme znotraj EU res so potrebne, vprašanje je le na katerem področju bolj!

Nemčija si ne zakriva oči, priznavajo, da je njihova država danes soočena s številnimi izzivi, tako lastnimi kot mednarodnimi, zato si prizadeva za transformacijske procese, ki jim bomo Evropejci priča v prihodnosti. Nemška organizacija GIZ ima pionirsko vlogo v mednarodnem sodelovanju, posredno se ukvarja z zunanjo politiko Nemčije in njenimi razvojnimi usmeritvami - predvsem s tako imenovanimi nerazvitimi državami.

Zakaj? Nemško gospodarstvo vidi velik potencial prav na področjih, do katerih majhne države, kot je Slovenija, še nikoli niso posegle. Poslovni interes Nemčije je trenutno podoben temu, kar so Nizozemci, Britanci in Francozi, izvajali že od začetka kolonizacije.

Če malce bolj podrobno pogledamo projekte, ki so vključeni v GIZ, potem lahko zasledimo države, kot sta Brazilija (projekt obnovljivih virov energije) in Indija (financiranje in razvoj malih in srednji podjetij) ter Kambodža (podpora administrativnih reform in decentralizacije), Kongo (ekonomska integracija neprivilegiranih otrok in mladih), Mozambik (program za osnovno in tehnično izobraževanje), Senegal (postavljanje električnih napeljav v ruralnih predelih), Južna Afrika (čezmejno upravljanje z vodnimi viri) in Južni Kavkaz (svetovanje na področju sodnih in pravnih reform).

Z nekaj znanja o razvojnih tendencah današnjega neo-liberalnega kapitalizma, vemo, da nas tudi to ne sme presenetiti. Namreč razvojne nevladne organizacije se že kar nekaj časa soočajo s strmoglavljanjem svojih dohodkov. Oxfam, najbolj elitna britanska kritično-razvojna iniciativa, ima po desetletjih svojega delovanja finančno krizo, saj so se jim donirana sredstva s strani razvitih držav prvega sveta drastično razpolovila. Če si razvojno-organizacijske iniciative danes želijo preživeti, jim tako ostaja na razpolago le dvoje - ali se povezati s privatnim sektorjem ali pa z državno-trgovinskimi iniciativami po linearni rasti kapitala navzgor. Spet je dilema, kot kaže, le dilema manjšega zla - izbira je prosta, cilj je znan.

Drugi obraz - migracije

Migracije v Evropo, ki jih je množično podprl tudi fenomen "Mama Merkel", na drugi strani kažejo povsem drugačno sliko združene Evrope in odpirajo osrednja vprašanja danes! Kaj to pomeni? Če je Nemčija sprejela toliko novih ljudi ali nima tudi dolžnosti, da se ukvarja z razvojnimi tendencami znotraj EU bolj, kot globalno gledano navzven? Seveda, če je Nemčiji resnično za dobrobit Evrope, ki ima danes veliko težav.

Slovenija je med razpadom Jugoslavije sprejela begunce, a hkrati je povozila pravice številnih - jih dobesedno izbrisala. Avstrija je v istem času begunce dovolj ustrezno asimilirala - naučili so jih jezika in jim ponudili službe. 

Nedvomno ima Nemčija za svojo prvo nalogo - opraviti z zaskrbljenostjo migracij. Ampak gre za dvojni obraz migracijskega toka znotraj Evrope. En je - beg možganov - iz slabo stoječih evropskih držav kot so Španija, Portugalska, Grčija, Italija, Slovenija. Drugo je vdor migracijskega toka iz ogroženih držav kot so Sirija, Irak in Afganistan, saj je tem ljudem po mednarodnih pravnih standardih zagotovljena zaščita njihove lastne eksistence.

Kako se bo pravzaprav Nemčija lotila asimilacije tako velikega števila ljudi? Kako ob tem razumeti egoizem, homofobijo in nestrpnost ostalih evropskih držav pri zapiranju mej vsemu, kar bi ne bilo podobno nečemu, kar se danes šteje za ‘evropsko’? Diskurz, ki se razvija in ki ga lahko spremljamo v številnih medijih, ni samo skrb vzbujajoč in sramoten, gre za diskurz, ki tako lahkotno že operira z nacional-socialističnimi krilaticami iz preteklosti. Prvo, kar je očitno, je, da je Evropski uniji spodletelo v dojemanju, da evropske države niso zgolj ekonomsko-bančne entitete, ampak da imajo tudi lastno zgodovino, politiko, kolektivno zavest, kulturo in jezik.

Drugo vprašanje, ki se zastavlja, je, kako bo EU, ki ni uspela asimilirati koncepta multikulturnosti na nivoju EU drugače kot s simultanim prevajanjem nagovorov v bruseljskem parlamentu, asimilirala tolikšno število ljudi iz vojnih območij? Kako bodo obravnavali ljudi druge verske izpovedi, jezika, zgodovine in barve kože? Poraja se neskončno veliko vprašanj.

Zagotovo postati asimiliran Evropejec in zgleden kristjan v Nemčiji ni lahka naloga. Nemčija za strmo rast svojega kapitala in gospodarstva potrebuje svežo in obupano delovno silo, ki si ne bo imela socialnih zahtevkov, dopustov in repetejev, ne, pravzaprav so brezdomci kot nalašč za nemško poslanico neslavnih časov: arbeit macht frei.

Grški ne!

Prvo vprašanje seveda je, če je Merklova dovolj realno seznanjena s stanjem tako ekonomskim, socialnim, psihološkim, kulturnim in okoljevarstvenim po vseh državah članicah. Ker če bi bila tako dobro informirana, potem bi svojo politiko vodila malce drugače v teh svojih preteklih štirih mandatih. Seveda, zelo možno je, da obstoji nekje nemški tiskarski škrat, informacijski šum, ki naši Angeli Merkel ne slika pred očmi povsem realne slike njene združene Evropske unije. Namreč ne samo, da smo bili leta 2016 priča odcepitvi Anglije, španski Baski že kar nekaj časa gubajo čelo nad tem evrskim pogromom, ki ga je v njihovo skupno državo ponesel ta smrdljivi vonj po skupni ekonomski politiki, trgovini in denarni valuti. Kaj imajo potemtakem Angeli Merel za sporočiti Grki? Grki vedo, da so časi demokracije in moči ljudstva bili ustavljeni s trenutkom, ko celotna komisija EU z Mednarodnim monetarnim skladom na čelu, ni upoštevala njihovega klica k OXI ali ne po slovensko.

To je bil NE korenčku v obliki monetarnih kreditov in nadaljnjega zadolževanja. Za Grke namreč politika zategovanja pasu ni le kozarec dobrega viskija po dolgih nočeh pogajanj v Bruslju, tudi ni zgolj prijetno trepljanje po ramenu, preden se odide s šihta domov - NE, za Grke je politika zategovanja pasu predvsem politika utapljanja v davkih, neučinkovitih birokratskih postopkih in pogromu privatizacijskih in grabežljivih tendenc multi-nacionalnih podjetij. V Grčiji se nihče ne nasmiha Angeli Merkel in njeni odrešilni demokratično-liberalni poslanici, ki naj bi jo imitirala pred svojim zveznim parlamentom. Ne, morda ima pri vsem tem še najbolj prav Erik Valečič, ki trdi, da ko se enkrat nemška rit zasedi in postane okrogla, potem taka tudi ostane na veke-vekomaj. Morda, da.

Vlačenje mrtvega prašička po tleh je aktivizem?

Vlačenje mrtvega prašička po tleh je aktivizem?

»Prijel jih je za nogice in treščil ob zid«

»Prijel jih je za nogice in treščil ob zid«