Kaj je potrebno, da mediji objavijo smrt umetnika?

Kaj je potrebno, da mediji objavijo smrt umetnika?

Piše: Dejan Pestotnik

Kaj je potrebno, da mediji objavijo smrt umetnika? Prestižne nagrade ali razstave njegovih umetniških del v znanih svetovnih galerijah? Odkup umetnin, katerih vrednost se vrti v milijonskih zneskih? Njegove umetniške provokacije, intervencije, PR akcije, s katerimi je dosegel slavo? Njegova, s strani kapitala sproducirana vrednost? Enormna medijska pojavnost?


Žal, vse našteto. Prezira vredno od kulturnih urednikov slovenskih medijev je, da umetnik niti z notico ni vreden omembe v medijih, ker menda ni dosegal, v zgornjem odstavku navedenih »standardov«.


Umetnik je Marko Ornik.


»Za kulturo gre, zato je čas, da se umaknejo tudi vsi anonimni ali samozanikani krogi, da ne rečem lobiji, ki se v želji po denarju in vplivu gnetejo okoli Maistrove. Ni vse zlato in umetnost, kar se sveti,« je povedal predsednik vlade ob imenovanju novega ministra za kulturo.


Anonimni in samozanikani krogi, lobiji se niso in ne bodo umaknili. Še kar se gnetejo okoli Maistrove. In nikoli ne bo vse zlato ali umetnost, kar se sveti.


Umetnost je katalizator družbe, ki jo živimo. Umetnost je provokacija, zastavlja vprašanja, ponuja odgovore, je inspiracija, je navdih, tudi manipulacija. In ko je umetniška kreacija postavljena v javni prostor, je večna. Bila in bo! Ali razumemo umetnost? Smo sploh sposobni dojemati umetnost? Ali smo sposobni umestiti umetnika in njegovo delo v kontekst časovne in prostorske dimenzije?


NE, NISMO!


Sploh, če je bil umetnik skromen, kot je bil Marko. Naj si kdo ne drzne njega in še koga pod rušo, podcenjevati ali omalovaževati, ker je tu in tam, na kakšnem občinskem ali državnem razpisu dobil nekaj jurjev za izvedbo projektov! Še manj pa si naj kdo ne drzne bentiti, ker je imel status umetnika, z vključenim minimalnim zdravstvenim in pokojninskim zavarovanjem. Srd in bentenje je odveč. Nikoli ga ne bo izkoristil. Je mrtev!
Kaj pa, če je bil Marko »le« akademski umetnik, ki se ni »dovolj« gnal, da bo na prvih straneh medijev? Iz njegovega portfolia navajam: Marko je diplomiral leta 2000 na Fakulteti za uporabno umetnost na Dunaju, študijska smer oblikovanje vizualnih medijev. Živel in delal je v Mariboru kot samostojni ustvarjalec na področju kulture. Svoja dela je predstavil na več deset samostojnih razstavah po galerijah od Graza, Dunaja in Zuericha, do Pariza, Nice, Berlina in Ljubljane. Sodeloval je na različnih skupinskih razstavah in festivalih: Diagonale v Grazu, Videoex v Zürichu, Batofar v Parizu, Digital Vision v Berlinu, Kurzfilmwoche Regensburg, Experience 2.0 v Nici in drugih. Leta 2001 je bil nominiran za Mednarodno medijsko nagrado pri ZKM (Zentrum für Kunst und Medientechnologie) v Karlsruhe, Nemčija. Dovolj prestižno?


Marko je bil iskren in delaven. Njegova vrlina je bila povezovanje. Nikoli ni pripadal kulturni mafiji – združbi. Bil je brezkompromisen umetnik, ki je podpiral druge umetnike. No, tu in tam se je priključil institucijam z denarjem na računih, ampak vedno s korektno, jasno realno ponudbo – vrhunskimi umetniškimi kreacijami. Bil je ena od gonilnih sil Mednarodnega festivala računalniških umetnosti (MFRU), vsebinsko prispeval k mednarodnemu intermedijskemu festivalu KIBLIX, s sodelavci je plemenitil revitalizacijo kina Udarnik in še veliko več. Vztrajal je pri sodelovanju in povezovanju institucij, katerih del ni bil. Zahteval je original, čistino, brez dodatnega balasta in vabil vrhunske umetnike in sodelavce.

Beli šum

Marko je vihtel zastavo upanja. Največji umetniki so mu bili zgled, ob tem pa sam delal presežke.
Zasnoval je Centralno postajo. Majhen, skromen prostor na razpadajoči, bedni, zanemarjeni Koroški cesti v Mariboru, kjer je gostil več kot 50 predstavitev in performansov vrhunskih avtorjev. Vedno v sodelovanju z ekipo, ki jo je sam izbral. Nikogar ni zavrnil. Beli Šum (umetniški cikel) je zagotovo zaznamoval prostor Centralna postaja. Za ta zapis sem izbral koncert »BELI ŠUM #34: II/III (Two Out Of Three). Delo, ki bi ga mirno lahko izvedli v kateri od svetovnih filharmoničnih dvoran. Marko je ta koncert (kot producent s sodelavci) izvedel v prostoru 5 x 5 kvadratnih metrov. Brez napake. Tehnično popolno!

Naš odgovorni in spoštljiv odnos do umetnika, producenta, tekmeca, prijatelja, sodelavca in kolega se bo pokazal ob skrbi za ohranitev njegove dediščine. Ne zamudimo te priložnosti. Umetnika, ki je imel še marsikaj za postoriti, ni več. Ne moremo več sodelovati z njim. Naj živi njegovo delo!

Fotografiji:   Občutek zračnega prostora, avtor:    Marko Ornik   , 2006, galerija KiBela, KID KIBLA, Panoramsko-prostorska video-zvočna postavitev; Vir: arhiv KID KIBLA

Fotografiji: Občutek zračnega prostora, avtor: Marko Ornik, 2006, galerija KiBela, KID KIBLA, Panoramsko-prostorska video-zvočna postavitev; Vir: arhiv KID KIBLA

Vsak dan služba in umira družba

Vsak dan služba in umira družba

Butalci - vedno aktualni!

Butalci - vedno aktualni!