Situla z Vač: »Narava je tista, ki vsem sodi«

Situla z Vač: »Narava je tista, ki vsem sodi«

Vladislav Stres je ljubiteljski preučevalec zgodovine, ki se poglablja v možna razumevanja naše preteklosti

Odkrili ste podrobnosti na situli z Vač, kar je priznala celo stroka. Kako se je to zgodilo?

Screen Shot 2018-06-12 at 16.05.03.png

Posebej me zanimajo kulture, ki niso v soju žarometov, mednje spada tudi tako imenovana Halštatska. Že nekaj časa se ukvarjam s prebiranjem slikopisnih pisav in mednje spada tudi situla z Vač. Na spletu nisem odkril kakovostnih risb situle. Nekaj časa sem brskal in izbrskal nekaj dobrih slik posameznih delov situle. Po predhodni najavi sem šel s kolegom, ki je sicer delal v Arhivu Slovenije, v Narodni muzej, kjer situlo hranijo. Srečal sem prijazno direktorico Barbaro Ravnik. Omogočila mi je vpogled v slike situle. Na spletu Narodni muzej Slovenije in nato v knjižnici NMS sem našel risbo situle z Vač dr. Franceta Stareta, ki sem jo ob prebiranju vsebin slikopisne pisave primerjal s fotografijami. Prebral sem večji del slikopisnih zgodb in odkril, da je stroka določene podrobnosti spregledala. Po tem sem imel pogovor s kustosom narodnega muzeja dr. Turkom in kar dobro sva se ujela. Debatirala sva več kot uro, tudi o tem, kako beremo takšne slike. Peljal me je v knjižnico in z njegovo pomočjo sem odkril dodatna temeljna dela o situli z Vač. O odkritih napakah strokovne risbe vrča z Vač sem obvestil Narodni muzej. Po dveh letih so objavili dodelano strokovno risbo, ki odpravlja večino napak. Nova risba dr. Ide Murgel je v večjem delu odlična, delo na risbi se bo verjetno nadaljevalo. O tej temi so pisale Slovenske novice in tudi poslanec Janko Veber je Vladi RS zastavil poslanska vprašanja v povezavi s situlo z Vač. Tako novinar kot poslanec sta s strani muzeja dobila odgovore, ki jih jaz nisem več mogel dobiti.

Od kod izvira vaše navdušenje nad prav to posodico z Vač?

Ta približno 24 cm visok vrček, ki lahko vsebuje približno tri litre tekočine, je v Vačah pri Litiji leta 1882 našel kmet Grilc, ki ni imel nobene akademske izobrazbe. Do danes so arheologi našli več deset s slikopisno pisavo okrašenih situl. Vaška pa je poleg situle Bolonja in Certosa najbolje ohranjena, za raziskovanje slikopisne govorice, je brezhibna. A vse druge najdbe bronastih vrčkov (situl) so tako poškodovane, da ne nudijo celostnega vpogleda ali pa so iz  kasnejšega obdobja in imajo samo tolčene upodobitve živali. Situla z Vač je izjemno dobro ohranjena in natančno izdelana, da je branje zapisanega s pomočjo podob bistveno lažje in verodostojnejše kot pri drugih tovrstnih najdbah. Dolenjski muzej pravi takole: "Od približno štiridesetih ornamentiranih situl, torej situl s slikopisno pisavo, v Evropi so jih v Novem mestu našli kar devet, vsega skupaj pa šestnajst. Vse novomeške situle sodijo v čas 5. in 4. stoletja pred našim štetjem."

Menite, da se premalo cenimo dosežke preteklosti? Kakšen je po vašem mnenju njihovo sporočilo za sedanjost?

Civilizacija na vrhuncu svoje poti preide v zrelo fazo in nato v propad. Prvi korak v propad je samozagledanost. Danes nekako obvelja pravilo, da je bil človeški rod v preteklosti neumen, neuk, fatalističen in podobno. Sam menim, da ni tako. Ocenjujem, da najdba z Vač govori o predrimski civilizaciji, ki je bila na duhovnem področju višje, kot je današnja. Našo sodobno tehnologijo bi morali združiti z visoko duhovnostjo, a to se lahko začne šele, če začnemo resno proučevati dediščino prednikov. Ena od zelo pomembnih po čudežu ohranjenih artefaktov je ravno vrček z Vač.

Sporočilo prednikov, ki so izdelali ta obredni vrček je po mojem mnenju, napotek, da se posvetimo nadjazu, ki je kot drevo ali plašč kneza, ki ogrne svojo deželo v skrbi zanjo. Kakor jaz vidim, vrček kaže, da se je en sloj tedanje družbe ukvarjal z duhovnostjo, čaščenjem narave,  rajskega vrta, sožitja in sodelovanja, drugi je kmetoval in odločal, kdo bo postavljen za kneza. Tretji del družbe so bili vojaki, ki so morali imeti izurjeno telo za obrambo dežele. Bile so tudi svečenice, ki so kazale mistiko in čudovitosti tega sveta kot ljubimke, matere in božanske porodnice. Podobe na situli prikazujejo tudi, da smo tudi ljudje del živalskega sveta, zato živali spoštujemo in se kot one, učimo drug od drugega tudi na nivoju čiste telesnosti. Trije trakovi upodobitev na situli z Vač so razdeljeni vsak na dva dela. Spodnji trak prikazuje živali in učenje enorogih kozorogov ter košut en od drugega. Začne se z upodobitvijo velikanskega psa, ki požira človeško nogo in se zaključuje s kopitom srnjadi. Domnevam, da pomeni, da kot simbolni sodnik lahko sodi tako o človeku kot o živalih. Nad upodobitvijo so vitice vinske trte, kar lahko razumemo, da je narava tista, ki sodi nam samim in tudi upodobljenemu velikemu psu. Vrček je torej razdeljen na šest delov, a sam vrček predstavlja sedmo raven skupne duhovnosti oziroma družbeni nadjaz, torej vrednote skupnosti takratnih (staro keltskih) knezov.

  Narodni muzej Slovenije

Narodni muzej Slovenije

Povedali ste mi, da vas navdihuje čarobnost slovenskega jezika. Nam lahko zaupate nekaj primerov, zakaj je to tako?

Slovenščina nam daje vedeti, da je vsak kraj lahko raj. Vsi narodi imajo čudovit delček prvotnega znanja, a to znanje je razpršeno in se zelo težko sestavlja. Kot pesnik sem poleg vizualizacije  - posebne metode vživljanja razvil tudi analizo jezika na nivoju samih črk in ugotovil, da je slovenščina in tudi nekateri drugi starodavni jezik, narejeni na način šifriranih sporočil modrosti.

Pa si poglejmo še nekaj primerov. Kot rečeno beseda kraj vsebuje sporočilo raj, v besedi pel je tudi sporočilo lep. Slovenske besede so večinoma sestavljenka krajših. Pri krajših pa je že samo ena črka tudi beseda, na primer kolo, celo, delo - ko kol zvijemo, tako da dobimo o, dobimo kolo, delo je del celote, torej del o, če pa nekaj dokončamo in tako da postane celo, potem dobimo cel o. Oglejmo si še   besedo učenje: uč - en - je, kar pomeni, da se nekaj naučimo, če dejstva povežemo tako, da vsa naenkrat »vidimo« iz središča. Torej šele takrat vidimo smisel, ko spoznamo celoto oziroma enost, torej ena os  in ost. Zanimiva je tudi beseda osrediščenost. Tu vidimo celo serijo krajših besed, ki so med seboj smiselno povezane. Te besede so os – red - išče – eno - ost. Besede namreč razstavljamo tako, da lahko kakšno črko tudi podvojimo. Nekatere pa lahko beremo tudi od desne proti levi na primer Rim, Rom, Rem. Ta beseda svetega mesta v Italiji je v prvi verziji mir, v drugi mor (morilec) v tretji mer (morje). V mitologiji Rom ubije brata Rema.

Klik na Zelena trgovina, je podpora neodvisnemu mediju. Hvala!

Zdravo Slovenija 2-18 oblačia.jpg

Foto: You Tube

»Zaupajte sanjam, kajti v njih so skrita vrata večnosti«

»Zaupajte sanjam, kajti v njih so skrita vrata večnosti«

Susan Perrow: Zgodbe zdravijo globoke rane

Susan Perrow: Zgodbe zdravijo globoke rane