»Zaupajte sanjam, kajti v njih so skrita vrata večnosti«

»Zaupajte sanjam, kajti v njih so skrita vrata večnosti«

Knjiga Prerok Kahila Gibrana je nekaj posebnega. Veličastno je ne dela to, da je kot uspešnica prodana v milijonih izvodov, temveč to, da vzame dih in začara duha. Zdi se, kot da so verzi Preroka starodavni zapis, čeprav je nastal pred manj kot sto leti, a hkrati je večen. Verzi nezadržno srkajo vase, kot rože obračajo cvet v sonce. Besedilo knjige govori o hrani, ljubezni, smrti, zločinu in kazni, prijateljstvu, veselju, darovanju ... – težko si je predstavljati, da tako drobna knjižica zajame vse prepade in višine človekovega bivanja. Še težje si je predstavljati, da nekomu uspe zajeti v tako malo verzov toliko lepote in resnice.

V globini vaših nad in vaših želja počiva vaše tiho spoznanje onstranstva.

In kot semena, ki sanjajo pod snegom, sanja vaše srce o pomladi.

Zaupajte sanjam, kajti v njih so skrita vrata večnosti.

Predstavo Prerok je kot gledališko meditacijo na odru Prešernovega Gledališča Kranj mojstrsko postavila režiserka Barbara Pia Jenič, pionirka senzorialnega gledališča v Sloveniji. Ambient v Kranju je zbran z vso skrbnostjo, zato se gledalec ali gledalka počutita kot na dlani Sredozemja in skupaj z vetrom in vonjem vanj pihajo spoznanja o bolečini in lepoti življenja. Prizori iz Preroka so magični, brez, da bi bili osladni in presunljivi, ne da bi bili nevzdržni. Sporočajo nam, kar že vemo. Lahko se vprašamo le, kako to, da tega ne živimo?

Po takšni predstavi, kot je Prerok, je aplavz na koncu kot zvočna motnja, saj bi vsak na dlani rad odnesel vtise in jih v tišini držal pred oltarjem svojih oči. Predstava združuje moč besede in razsežnosti neizrekljivega, ki ga je pričarala brezhibna dovršenost video projekcije, kostumografije, scenografije, dramaturgije, luči in zvoka v celoto.

Če bi se gledališke predstave ocenjevale, bi slednja najbrž dobila Summa Cum Laude. A to Preroku ne pritiče, naj hodi, živi in diha še izven objema vonja po cedrah in šuma morske pene ...

Ob tem je težko pozabiti, da je bil Kahil Gibran v času svojega življenja v ZDA priča vojni in lakoti v rojstnem Libanonu in v sosednji Siriji. Zakaj sto let kasneje ni nič drugače? In zakaj preroke iz puščave vedno pahnemo v hlad cerkve ali jih pribijemo na križ. Jim zares nikoli ne odpustimo, da učijo ljubezen?

Prizor iz predstave Prerok kaže tudi krhke bele papirnate ladje, ki so položene v glinene sklede, polne rdečega vina. V trenutku so zažgane. Kot naše upanje za radostni svet vsakič znova, če po njem posegamo z alkoholom ali s krvjo – ostane nam samo pepel zoglenelih upanj. Četudi ta pepel mešamo z veselimi barvami in narišemo mavrico, okus uničenja sega dlje, kot vidi golo oko.

Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite,

čeprav je njena pot strma in težka.

In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite,

čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.

In kadar vam govori, ji verjemite,

četudi vam njen glas pretresa sanje,

kot vam sever pustoši vetrove.

Naslednji ponovitvi predstave Khalila Gibrana PREROK v režiji Barbara Pia Jenic bosta 25. in 26. oktobra (RAZPRODANO). Za četrtek 25. oktobra je na voljo le še nekaj vstopnic.

Foto: PGK

Zdravo Slovenija 2-18 oblačia.jpg
Situla z Vač: »Narava je tista, ki vsem sodi«

Situla z Vač: »Narava je tista, ki vsem sodi«