Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Ekskluzivni intervju: 7 mojstrov Palestine

Ekskluzivni intervju: 7 mojstrov Palestine

Madžarski fotograf in snemalec Daniel Zoltan Mezei opisuje nastajanje dokumentarnega filma o vrhunskih sodobnih umetnikih iz Palestine, njihovem življenju in sporočilu njihovega ustvarjanja.

Zoltan Mezei

Zoltan Mezei

Kako je nastal ta zanimivi projekt?

Projekt, ki dokumentira delo sodobnih slikarjev iz Palestine, je nastal poleti 2016 na Madžarskem, kjer so bili povabljeni, da sodelujejo s svojim umetniškim delovanjem.

V okviru projekta sem obiskal tudi Izrael in Palestino novembra lani ter njihova rojstna mesta in slikarske ateljeje. Najprej smo obiskali Haifo, nato Ramalo in še druga mesta in vasi. Pobudnik projekta je Palestinec Amir A. Abdi, ki živi na Madžarskem že več kot 20 let, vsako leto pa obišče svojo domovino. Njegova družina je zapustila Haifo leta 1948, ko se je ustanovil Izrael, v majhnem čolnu. Gre za zelo človeško zgodbo, tudi danes so v čolnih begunci. Rojen je bil v Izraelu, njegova mati je Madžarka. Sicer je profesor in tudi producent tega projekta, znan je tudi kot avtor priljubljene alternativne radijske postaje Caravan. Sodelujoči umetniki so vsi stari več kot 70 let. Sam prihajam iz katoliške in judovske družine. Zame je zanimivo, kako nekatere družine bežijo iz Svete dežele, nekatere pa bežijo vanjo.

Za Palestinske umetnike, tiste, ki so odšli, je travma odhoda zelo prisotna v njihovem ustvarjanju. Oče pobudnika projekta se je na primer vrnil v Haifo v svojo rodno hišo, vendar so se v njej že naselili drugi ljudje.

Abed Abdi

Abed Abdi

Tudi sicer je to največja težava v Palestini, da ljudem ni dovoljeno, da se vrnejo v svoje hiše ali pa v njih naselijo koga drugega. Mnogi se ne morejo vrniti domov, ker jim Izrael ne izda dokumentov. V Haifi samevajo številne prazne hiše, priče nekega drugega časa. Palestincem Izraelci ne pustijo, da bi hiše popravljali. Te hiše bodo kmalu propadle. To je tudi eden od razlogov, zakaj smo obiskovali te kraje skupaj s palestinskimi umetniki, ki te hiše poznajo. Stojijo v arabskih ulicah. Morda bo film zadnji zgodovinski dokument, ki bo prikazal ta domovanja in kaj pomenijo. Sicer so spomini na njihovo življenje v teh hišah ovekovečeni na platnih palestinskih umetnikov.

Ugotovimo lahko, da redko slišimo za palestinske umetnike, so veliko redkeje predstavljeni v zahodnih medijih, kajne?

Nabil Anani

Nabil Anani

Za umetnike iz Palestine ni preprosto organizirati razstave oziroma tudi, da pravzaprav pridejo na razstavo. Številni ne morejo dobiti dovoljenja za potovanje. Potrebujejo posebno dovoljenje, da pridejo v Izrael ali pa morajo odpotovati iz bližnje arabske države, da lahko gredo na letalo, čeprav imajo letališče 20 km od kraja, kjer živijo. Kot sem izvedel, nekateri ne morejo niti iz Gaze v Ramalo, da bi pokopali svoje mrtve starše. Gaza je postala velik geto.

Ko sem opazovala umetniška platna, so me prizori spominjali na Biblijo. Zanimivo, da zelo cenimo evropske umetnike, ki slikajo Sveto deželo, o tistih umetnikih, ki tam živijo pa večinoma, ne vemo ničesar.

Na temo Biblije je mlajši palestinski umetnik naslikal tragikomično upodobitev. Upodobil je sveto družino, Jožefa, Marijo in otroka, ki potujejo skupaj z oslom, vendar ne morejo v Jeruzalem. Zdaj je namreč sveto mesto za betonskim zidom.

Močno so kot motiv prisotna tudi oljčna drevesa. Kakšno vlogo ima oljka v Palestini?

Večinoma, ko kupujemo oljčno olje, to prihaja iz Španije, Grčije, Maroka ali Italije. Tudi Izrael prodaja oljčno olje, iz Palestine ga je praktično nemogoče kupiti, ker nimajo dovoljenja, da ga pridelajo in prodajajo. V Ramali smo kot gostje v hotelu dobili maslo s pretečenim rokom trajanja, ker le to dobijo iz Izraela. Takšne stvari so del njihovega vsakdanjika. Poslovno delovanje jim je popolnoma onemogočeno. Kar nekaj časa sem preživel v Ramali in občutek, da prebivalci kraja ne morejo zapustiti, je močno prisoten. V zraku je napetost. Celo zame kot za obiskovalca je postalo zelo depresivno. Življenje v takšnih razmerah zagotovo ni enostavno.

Kaj pravzaprav to pomeni, rasizem?

Seveda. Ne bi pa želel poudarjati strahov in se postavljati na strani, vpleteni v konflikt. Moj namen je, da se pokaže umetnost. Vsak slikar, ki je udeležen v projektu, ima svojo individualno zgodbo, marsikatera je zapletena. Umetnost ima možnost, da pokaže, da smo vsi ljudje. Moramo stopiti iz območja strahu. Vsaka stran ima svojo tradicijo in kulturo, ki je pomembna.

Obstaja upanje za Palestino?

Zame ima umetnost možnost transcendence. Lepoto, ki nas dvigne na povsem drugo raven razumevanja. Umetnost je veliko več kot odsev dogajanja okoli nas. Daje upanje in tudi moč. Mediji ne kažejo dejanskega življenja v Palestini. V medijih vidimo zgolj nasilje in konflikte, zato ne želim govoriti o politiki, temveč o umetnosti, ki presega vprašanje preživetja. Domovina je nekaj, kar je v nas samih, umetniki nas spodbujajo, da jo poiščemo. Bistvo vse vrhunske umetnosti je enako, dotakne se ljudi, ne glede na to, kdo in kje so.

Lahko delite z nami kakšen utrinek s snemanja?

Sliman Mansour

Sliman Mansour

V središču dokumentarnih posnetkov so njihove življenjske zgodbe. Sliman Mansour je na primer zaslovel že pri 14. letih, ko je narisal za Združene narode risbo treh kraljev, ki prihajajo v Betlehem. Danes je Mansour, ki ima več kot 70 let, eden najbolj prepoznavnih palestinskih umetnikov. Rojen je v Jeruzalemu in je katoliške vere, z njim sem obiskal Jeruzalem, kar je bilo nekaj posebnega.

Ste imeli pri ustvarjanju dokumentarca kakšne težave, glede na okoliščine?

Ni bilo lahko vstopiti v Izrael, uspelo mi je, ker sem bil v mladosti v kibucu, Izrael ima natančen popis takšnih zadev, zato so me izpustili naprej. Ko sem zapuščal Izrael, so vso mojo opremo razstavili in izvedli natančen pregled vseh mojih stvari. To sem tudi posnel. Vendar smo poskrbeli, da so posnetki prispeli v Evropo.

Foto na naslovnici: Suleiman Mansoor, Aaron.resist.ca

 

Omrežje sodstva in policije na Primorskem

Omrežje sodstva in policije na Primorskem

Krešimir Mišak: V resnici gre za okupacijo razmišljanja ljudi

Krešimir Mišak: V resnici gre za okupacijo razmišljanja ljudi