Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Krešimir Mišak: V resnici gre za okupacijo razmišljanja ljudi

Krešimir Mišak: V resnici gre za okupacijo razmišljanja ljudi

Avtorica intervjuja: Valerie Kochmann

Krešimir Mišak je legendarni voditelj televizijske oddaje Na rubu znanosti, avtor številnih knjig in glasbenik. V Zagrebu smo z njim spregovorili o univerzalnih principih delovanja medijev in o transhumanizmu. V sedanji dobi informacij gre za povezani zgodbi in nedvomno tudi za razmislek o prihodnosti.

Kaj misliš o sodobnem delovanju medijev na področju nekdanje Jugoslavije?

V zadnjem času so določena vprašanja postala nekoliko nesmiselna, kajti v svojem bistvu vsebujejo implicitne teze, ki jih ni v resnici nikoli nihče preveril. Kaj mislim o medijih pri nas? Mediji pri nas so popolna preslikava splošnega načina po katerem delujejo vsi mediji.

Bistvo medijev ni toliko v informiranju ali komunikaciji, kot je pravzaprav v odnosih z javnostjo. Gre za PR odnose z javnostmi z namenom promoviranja določenih idej. Na podoben način, kakor so različne ideje prisotne v množičnih medijih po Evropi oziroma po svetu, so prisotne tudi pri nas. V okviru tega obstajajo interesne skupine, ki lahko v določenih primerih za doseganje lokalnih interesov tudi presegajo določena medsebojna trenja, in ki torej promovirajo določene teme, pri katerih sama vsebina niti ni toliko pomembna, kot je ključen podtekst. Slednji se preko vsebine implicitno promovira in ljudje ga sprejemajo brez kritičnega premisleka. Primer so bombne eksplozije v Izraelu, ob katerih po navadi v člankih lahko beremo predvsem stališča izraelske oblasti. Poročanje je odvisno od dejstva ali je dotična država na strani Rusije ali Amerike.

Medije upravljajo zunanji centri moči.

Medije so nekoč upravljali centri državne moči, kar je bilo jasno razvidno in tudi predmet vsesplošne kritike. Danes iste medije upravljajo zunanji centri moči, o čemer priča njihova struktura. Na primer na Hrvaškem imamo privatno televizijo RTL, ki je v lasti korporacije Bertlesmann, ki se je med 2. svetovno vojno med drugim ukvarjala s tiskanjem nacističnih letakov. Potem imamo primer druge privatne televizije (Nova TV), katere lastnik je bil Ronald S. Lauder (korporacija CME), sicer tudi ameriški ambasador in predsednik svetovne Judovske skupnosti. (op. Nova TV je pred nekaj meseci prešla pod lastništvo medijske skupine United Group, v okviru ameriške korporacije KKR.)  

Korporativni mediji, ki se prestavljajo kot svobodni mediji, so praviloma vedno proti domači oblasti. Večino svetovnega prebivalstva želijo prepričati, da je njihova domača politika zelo slaba in skorumpirana. To je seveda dejstvo, ki niti ne potrebuje bistvenega prepričevanja. Posledično državljani posameznih držav rečejo, da jim je dovolj domače korupcije, ter začnejo favorizirati tujce, češ da so nevtralni in pošteni in da za razliko od domačih delujejo po pravnih predpisih v smislu delujoče pravne države.  

S pomočjo množičnih medijev, ki niso več dirigirani s strani države, se tako začne na nek način uveljavljati naddržavne in nadnacionalne interese. Zelo pogosto so ti mediji usmerjeni proti vsem, v svojem izhodišču, pozitivnim nagibom v družbi in – paradoksalno – včasih tudi proti oblasti v tej družbi, ki jo navidezno razkrinkavajo, kajti lastniki teh medijev so obstoječo oblast pravzaprav tudi postavili. Ključna ideja je ustvarjanje vtisa, da so domači ljudje slabi in neumni. Cilj je očrniti predvsem domačo politiko, ampak takšna je politika tudi na globalnem ravni oziroma v osnovi. Ni realistično pričakovati v celoti poštene in čiste politike.

Ljudje so sprogramirani, da razmišljajo na določenem nivoju realnosti.

V medijih ni več prave cenzure, danes je javno mnenje enostavno sprogramirano. Spominjam se primera, ko je Hrvaška vstopala v Evropsko unijo, proti čemur sem sicer bil z vsem srcem proti. Ko je v medijih pisalo, da nam Slovenija blokira vstop, sem si mislil: »Bravo, le blokirajte vstop še naprej!«. Kljub temu, da je bila ta novica na Hrvaškem predstavljena kot slaba novica. Čez čas je neka voditeljica poročala, da je prišla dobra novica in da je Slovenija ratificirala hrvaški vstop v Evropsko unijo. Zakaj ni voditeljica preprosto rekla, da je prišla 'novica', zakaj je rekla 'dobra novica', kdaj smo se okoli tega dogovorili? Ni bilo nobenega referenduma niti ni mogoče iz nobenega drugega vidika potrditi, da obstaja takšno večinsko mnenje.

Ljudje so sprogramirani, da razmišljajo na določenem nivoju realnosti. Danes imamo cenzuro na subtilnem nivoju, ki je identična individualni samocenzuri v širši družbi. Ko so določene teme etiketirane kot teorije zarote; zato da javnost ne bi razmišljala o njih oziroma da bi posamezniki izpadli neresno; gre v resnici za okupacijo človeških nazorov in prepričanj glede temeljih življenjskih vprašanj.

Danes vedno več ljudi ne zmore prebrati dveh strani. Kar ima seveda spet povratni vpliv na medije.

V svetu navidezne demokracije lahko posamezniki povsem legitimno kritizirajo politike in ne bodo končali v zaporu, medtem ko lahko, če poskusimo kritizirati posamezen učbenik fizike, biologije ali zgodovine, vidimo, kje vlada pravi totalitarizem. Slednje se vsekakor odslikava tudi v medijih.

Hkrati obstaja niz ekonomskih razlogov zaradi katerih so mediji v težkem položaju. Sodobni čas predvideva proizvodnjo ogromne količine novic, zato se veliko stvari samo prepiše in nihče več se ne utegne ukvarjati z samo vsebino. Zaradi tega je vsebina postala kratka in površna. Na drugi strani je internet uničil splošno zavest, ki je postala fragmentirana. Človeški um v osnovi ni enak arhitekturi interneta, za katerega je značilno preskakovanje in kratke forme novic, ker pa smo se temu prilagodili, vedno več ljudi ne zmore prebrati dveh strani. Kar ima seveda spet povratni vpliv na medije, ki se površni obliki še bolj prilagajajo. 

Lahko smo pozorni tudi na jezik, če vzamemo za primer dnevne novice, vidimo, da so tam besede in stavki vedno zelo preprosti in elementarni, v smislu 'predsednik je odstopil' ali 'pes je ugriznil upokojenko'. Gre za redukcijo na povedkovni način, ki je brez globljega pomena in možnosti različnih slovarskih nians ter konteksta.

Morda so na elementarnem nivoju najpomembnejši dogodki iz zunanje politike, če vzamemo za primer poročanje o Siriji. Znani ameriški novinar Chris Hedges je v nedavnem intervjuju rekel, če parafraziram, da je zahodni sistem izgubil vso legitimnost in da bo zdaj oblast skušal obdržati z uporabo večje sile. Bi se strinjal z njim?

Sem prav razumel, da celoten zahodni sistem nima več legitimnosti? Na primeru Sirije ali v kontekstu svojih notranjih oblasti?

Predvsem v primeru Sirije in demonizacije Rusije.

To sta dve povezani, a tudi različni stvari. Prvo vprašanje, ali ima sistem legitimnost? Sistem absolutno nima legitimnosti, zato ker je v samem temelju napačno zastavljen. Če rečemo tako, jaz konkretno nimam nikakršne oblasti nad tabo, nisem te ustvaril, nisi moj otrok, nič, ampak iz nekega razloga so mi dali možnost, da jaz vladi dam oblast nad teboj. Te možnosti jaz pravzaprav nimam in je v zato tudi ne morem dati. Iz te perspektive sistem v temelju avtomatično krši lastne zakone. Konec koncev kako je mogoče, da človek dobi kazen za napačno parkiranje, če so osebni podatki tajni in se lahko uporabljajo samo na podlagi osebnega pristanka? Vendar jih v sistemu vseeno konstantno uporabljajo, ker je to temeljni način delovanja sistema.

V geopolitiki, kot je sedaj na podlagi nekaj primerov jasno, se preko medijev ustvarja klima vojskovanja s pomočjo izmišljenih dokazov.

Kar se tiče vojn in ostalega, se moramo nekoliko spustiti, kajti ni mogoče govoriti o svetu, brez predpostavke, da obstajajo različne ravni. Tukaj tudi nastajajo nesporazumi, ker če iz različnih perspektiv govorimo o isti temi, se s sogovorniki najbrž ne bomo razumeli. V geopolitiki, kot je sedaj na podlagi nekaj primerov jasno, se s pomočjo medijev ustvarja klima vojskovanja na podlagi izmišljenih dokazov. Tako se ustvarja legitimnost za določene vojaške akcije.

V praksi lahko vidimo, kako je vse prepleteno. Ko nekaj podpira Savdska Arabija, lahko z gotovostjo sklepamo, da to podpirajo tudi v ZDA. In potem, ko Savdska Arabija podpira Islamsko državo, je jasno, da se ZDA, čeprav so uradno nasprotniki, v praksi ne borijo proti njim, ampak, da v resnici financirajo ISIS z namenom, da bi preko Sirije in Irana povečali svoj geostrateški vpliv na Rusijo. To je elementarna geopolitika, ki torej ni toliko zanimiva, ker je očitna.

Od kod nam ideja, da nas mediji informirajo?

Veliko bolj zanimivo mi je vprašanje o temelju družbenega inženiringa, se pravi tisto, kar posamezniki resnično mislijo o svetu. Od kod nam ideja, da nas mediji informirajo? Zakaj se primarno ne zaupa posameznikom, ki imajo morda nenavadno zgodbo, a nimajo razloga za laž, medtem ko naj bi se slepo zaupalo medijem, ki nedvomno lahko imajo razloge za širjenje laži?

Ključni problem pri sistemu oziroma njegova šibka točka je dejstvo, da ne more funkcionirati brez pristanka posameznikov. Sistem si lahko figurativno predstavljamo kot 'hudiča'. Namreč hudič posameznike v pogodbo vedno pregovori in nikoli jih ne prisili, lahko prikriva in vara, vendar ničesar ne ukrene, dokler zaradi pohlepa ali obupa ne dobi pisnega pristanka. Tako deluje tudi sistem.

Torej vse bazira na enostavnih medijskih vsebinah?

Bolj kot je enostavna medijska slika, toliko bolje. Zato ker celoten sistem medijev cilja na podzavest in ne na zavest. Na podzavest deluje skozi enostavne elementarne simbole. Tukaj je tudi razlaga, zakaj se ljudje z uporabo psihedeličnih drog včasih lahko pozdravijo, ker se te droge preko zgodb in simbolov povezujejo s podzavestjo oziroma delujejo psihoterapevtsko.

V tem smislu delujejo mediji in zaradi tega so poskušali zožiti jezik. Kakor so si v renesansi izmišljali besede z namenom opisovanja najširšega spektra življenja, jih danes reducirajo. Na podlagi dela med 2. svetovno vojno je jezikoslovec C. K. Ogden rekel, da za vsakdanjo rabo zadošča vsega skupaj 850 angleških besed. Ali na primer leta 1949, ko je George Orwell napisal knjigo 1984, ki vključuje tudi kvazi esej o jeziku, in v katerem je zagovarjal, da je treba kar največ stanj zaobjeti z eno samo besedo. Recimo stanja žalosten, nesrečen, depresiven, sumničav so po tem ključu začeli opredeljevati kot negativno mišljenje ('zlo mišljenje').   

Danes se načeloma ni več mogoče izražati. Mladostniki so odrasli ob jeziku, ki je zreduciran na kratice, 'lol, swat, twat itd.', in ko se jih vpraša po počutju, skorajda ne rečejo kaj več kot 'kul', v bistvu jecljajo in ne zmorejo več formulirati stavkov.

Morda je pravo vprašanje, kaj je individuum v tem svetu?

To je spiritualno vprašanje vseh stoletij, jaz bi rekel, da je to subjektivna točka na liniji zgodovine.

Kaj bi bil torej cilj enostavnih medijskih vsebin?

Obstajata dve vrsti ciljev. Prvi nivo so strateški cilji, ki so utemeljeni na konkretnih vizijah oblikovanja sveta in z njimi povezane teze so tolikokrat ponovljene, da so že splošno sprejete. To so na primer vojne proti terorizmu, problematika globalnega segrevanja in tako naprej. Drugi, nižji nivo je operativni, taktični nivo. Recimo, kadar v Anglijo protestirajo, gre avtomatično za 'huligane', kadar pa protestirajo v Libiji, so pa to 'borci za svobodo' in takšna prirejena interpretacija, lahko na primer služi za podlago opravičevanja vojaškega napada zahodnih sil na Libijo.

Ta nižji nivo, poročanje na podlagi partikularnih interesov skupin, je obstajal že veliko pred razvojem interneta. Denimo Bavarski iluminati so svojo agendo širili preko šolskih knjig, pred njihovim časom pa niti to ni bilo potrebno, ker je bilo takrat znanje v rokah še ožjega kroga posameznikov.

Ne vem, če sem dobro razumel vprašanje, ampak tukaj sta ti dve ravni in mislim, da je slednja celo pomembnejša.

Ali ne bi bilo logično, da bi obstajali cilji v smislu izvajanja sugestij na posameznike?

Sugestije na individualne posameznike v resnici ne ostajajo, korporativni mediji ciljajo na nekaj, kar so si v osnovi izmislili. Takšen je na primer pojem 'javno mnenje', kajti kako bi dejansko lahko javnost karkoli mislila? Ali recimo promoviranje 'skupinskega dela' skupine. Poteka instrumentalizacija družbe v smer mentalitete roja in večina kar se dogaja, je pravzaprav na to usmerjeno. Mislim, da je končni cilj generalne zgodbe pravzaprav ustvariti  sistem, ki dandanes ni več povsem znanstvena fantastika, kot smo jo lahko videli v Star Treku (Borg) ali v Terminatorju. Verjetno nismo več daleč od česa podobnega. Nedavno so pri Facebooku testirali dve umetni inteligenci, ki sta začeli komunicirati med seboj v neznanem jeziku, kar je bil razlog za prekinitev eksperimenta.

V takšnem svetu, kjer bi človeštvo prevzelo mentaliteto roja, bi bili ljudje izhodne enote centralne umetne inteligence.

Podoba sveta, ki bi bila podobna roju, je popolnoma nasprotna našim značilnim karakteristikam sesalcev. Ljudje smo drugačni od terminov, čebel ali netopirjev, njim takšna ureditev ustreza. V takšnem svetu, kjer bi človeštvo prevzelo mentaliteto roja, bi bili ljudje izhodne enote centralne umetne inteligence. Pri tem bi bili nadzirani na razne načine, slednje je možno že danes preko pametnih telefonov, ki se bodo razvijali v nosljivo obliko ('wearables') in v obliko vsadkov ('plantables').

V okviru verjetnega vzpostavljanja centralne umetne inteligence je tudi tendenca, da bi imel računalnik pristop do človeških možganov. To je tudi dobesedno zapisano v transhumanističnih tekstih, vendar se v javnosti ustvarja drugačna podoba, češ da bi posameznikov pristanek na direktno povezavo med možgani in računalnikom omogočil predvsem še bolj optimalno povezavo z internetom in satelitsko povezavo (gps).

Dejansko izgleda, kot da ena vrsta inteligence, ki je drugačna od nas, na tak način skrbi za svoje preživetje. In to skozi podoben sistem, kot je sistem umetne inteligence, in v okviru slednjega bi postali ljudje kot računalniške enote. Tukaj se spet pojavlja vprašanje, zakaj? Ljudje namreč nismo takšni. Zakaj bi kdo želel, da mu vlada 'Kvartum', kajti to bi prineslo samo probleme in agonijo. Tukaj je očitno, da je za tem še globlji princip, ki še ni splošno znan, vendar je resnično bistvenega pomena. Izgleda, da imamo mi nekaj, kar je sistemu potrebno, ampak hkrati bi bilo smiselno zavarovati ljudi pred to vednostjo. Ta položaj ni enostaven, ker je treba ljudi pripeljati do roba in ne preko roba. Ker ko ljudje zdrsnejo preko roba in nimajo več česa izgubiti, je konec zgodbe.

Kreativni potencial je nočna mora sistema.

Bistveno je tudi, da sistem sam po sebi ne vsebuje nikakršne kreativnosti. Nikakršne. Vendar je izjemno dober, kot tudi vsa umetna inteligenca, če se mu dajo elementi, ki jih prestavlja do neskončnosti, ne more jih pa ustvariti. Medtem ko jih ljudje lahko, ker imajo kreativni potencial v sebi.

Kreativni potencial je nočna mora sistema. Nepredvidljivost, nekonformizem, politična nekorektnost in takšne stvari. Kajti, če bi se ljudje znašli pred zidom in videli, da nimajo več kam, da so se znašli v kritični situaciji, v tistem trenutku bi se, to je moje mišljenje, verjetno lahko prebudila vsesplošna človeška kreativnost.

Nasprotno sistem deluje na principu predvidljivih algoritmov in nima nikakršnih možnosti za ustvarjalnost. Ima samo odgovore za tisto, kar je že obstajajo in nima nobenih odgovorov za nove situacije, ker ni fleksibilen. Čeprav je veliko »absorbiral, elementiral, uredil in se naučil«, kakor bi lahko opredelili to metafizično raven. Slika je precej jasna in vidimo jo vsepovsod, a ljudje lažje sprejmejo, da gre za metafizično zgodbo, čeprav je iz mojega vidika precej dobesedna.

Bi se lahko reklo, da so nekoč banditi ustrahovali z orožjem, medtem ko zdaj, vsaj na zahodu, postaja vse birokratsko-tehnološko kontrolirano?  

Od časov rimskega cesarstva naprej je vedno ključna pravna država z represivnim državnim aparatom. Če govorimo o banditih, je jasno, da so to vedno bili praviloma siromašni posamezniki. Tisti, o katerih govorimo, so bili kralji od vsega začetka, nikakor banditi. Banditi bi prej bili 'naši', tisti torej, ki se bojujejo iz zavetja gozdov.

Ker je sistem od začetka tako postavljen. Odkar je bila postavljena institucija templjev, ki predhodno ni obstajala v družbi, se je oblikoval razred svečenikov in izbrali so kralja, formirali denar ter ustanovili banke.

Vsak sistem mora imeti svojo mitologijo. Recimo poznamo uporabo mitologije pri tvorjenju nacionalnih zavesti, kakšna bi pa lahko bila mitologija tehnokratske dobe? Gre morda za ustvarjanje podobe, kako bi 100 % tehnološki svet končno povsem olajšal življenje? Recimo čipiranje se prikazuje, kot nekaj, kar bi nas razbremenilo kartičnega in gotovinskega poslovanja.

Si že sama odgovorila na vprašanje. Vendar sistem ne bo gradil mitologije na hvalospevu transhumanizma, ker če bi se direktno tako reklo, to ljudem ne bi bilo všeč. Nasprotno se bo zgodila promocija nekih drugih človeških vrednost, zakaj je takšna tehnologija dobra z namenom, da bi ljudje na to pristali.

Najboljši primer je Evropska unija. Ko se o njej še ni nič kaj dosti vedelo, se je govorilo, kako bo mogoče prehajati meje. To so najbolj histerično propagirale babice, za katere sem prepričan, da ne potujejo in da so morda tudi pozabile, kje hranijo potni list. Izpostavljen vzrok za navdušenje je v resnici zgolj neka mikro-malenkost.

Ali bi bilo smiselno, da so posamezniki pozorni na takšne mikro-malenkosti? Na primer na njihov dnk-zapis in potencialne kraje ali zlorabe le-tega? Slednja tematika za enkrat še ni toliko aktualna pri nas, kot je na primer severneje od nas.

Najprej bi ljudje morali biti pozorni na malenkosti, ker je ta zgodba dvosmerna. Lahko bi rekli, da sistem gradi mrežo, recimo kot mrežo za ribe, in ta mreža ima vse manj odprtih delcev. Malenkosti brez problema prehajajo te dele, medtem ko večje stvari niti ne.

Če na primer opozarjamo na nepravilnosti pri veliki organizaciji, se lahko znajdemo pod udarom medijev in oblasti in tako naprej, medtem ko je nekaj drugega, če človek okoli sebe gradi mreže in se prosto pogovarja v svojih krogih. Kaj ljudem drugega kot to preostane? In kaj drugega bi sploh bilo naravno? Sicer tako ko ljudje vzpostavijo kakršnokoli strukturo, ki naj bi nasprotovala neki drugi strukturi, se vedno vzporedno vzpostavijo nova hierarhična razmerja piramidalne konstrukcije in pojavi se potreba za birokratskim sistemom, ki bo vse to vzdrževal. V principu gre za formiranje preprostih struktur, s katerimi je mogoče enostavno manipulirati.

Edini, s katerim absolutno ni mogoče manipulirati, je prebujen posameznik. Nimam v mislih vzhodnjaške različice razsvetljenja z doseganjem nirvane. Zbujen torej v smislu, da pozna mehanizme družbenega inženiringa, da ve, kam to vodi in na kakšen način se izvaja. David Icke je to zelo dobro razložil z metodo malih korakov v smer totalitarizma (op. The Totalitarian Tiptoe).

Predpostavka, da se sistem ne more udejanjiti, dokler ne zaživi v ljudski zavesti.

V kolikor velja, da se sistem ne more udejanjiti, dokler ne zaživi v ljudski zavesti, potem imamo fenomenalen potencial. Velikokrat sem videl na primer delavke v banki, oziroma na splošno ljudi, ko so se znašli pred problemom, ki ga računalnik sicer ni mogel rešiti, vendar bi ga lahko rešili z uporabo zdravega razuma. V ozadju je dilema ali prekršiti pravila, da bi uredili kakšno situacijo in s tem komu pomagali. Da bi delavci s takšnim namenom prekršili pravila, ne bomo videli v Veliki Britaniji, Nemčiji ali na Nizozemskem, kjer 'roboti' postavljajo sistem.

Z drugimi besedami, dokler ljudje kršijo pravila na podlagi zdravega razuma, ne zato, ker bi želeli vse rušiti. V 90 % primerov se takšne stvari rešijo, medtem ko 10 % primerov priča o krutosti sistema, ker se situacije ne rešijo. Torej dokler imajo ljudje v sebi prepričanja in so naravnani altruistično, do takrat se sistem ne more inštalirati, ker sistem ne obstaja drugje kot v glavah ljudi in ljudje ga v bistvu animirajo. V resnici ni nihče policist ali pravnik, mi vsi smo del tega sistema in vsi ga animiramo. In če ga animiramo, ga lahko tudi spreminjamo.

Vsak dan imajo posamezniki na tisoče izbir.

Odličen način rušenja svetovnega sistema bi bila prijaznost, to bi bil vrhunski začetek. In to v osnovi brez kakšnih velikih besed ali organizacij. Konec koncev, če bi si ljudje pomagali, ali bi potrebovali državne sisteme solidarnosti? Seveda so ti uporabni in ni jih treba uničevati, vendar je smiselno vedeti, da jih je ta isti sistem ustvaril in to bo v tem smislu tudi nadaljeval. Kajti paradoksalno mu odgovarjata dve nasprotni situaciji, prosti tok kapitala na eni strani in težnja, da so ljudje po cele dneve zaposleni na drugi strani. Zato se nihče več ne more boriti proti sistemu. Skratka, ne glede na to, ali si levičar ali desničar, v vsakem primeru si najebal.

Vsak dan ima posameznik na tisoče izbir. Kje kaj kupiti, kakšen odnos bo imel do soljudi in stvari. Zdaj si lahko zamislimo, kakšen je kumulativni učinek dejanj vsakega posameznika in dejanj celotne družbe. To je nemogoče narediti brez prebujenih posameznikov, ki jih je danes zelo veliko. Če je bil prej en na milijon, jih je danes sto na milijon. Gledano v razmerju z milijonom je to relativno malo, ampak ne pozabimo, da so v znanstvenih eksperimentih, kot so bili od Ruperta Sheldrakea in ostalih jasno pokazali, da je sistem krožen ter da tudi znanje kroži. Konkretno, če na primer ena podgana nekaj zna, lahko nauči drugo in ni potrebe, da bi vsi vse znali. Prepričan sem, da se po podobnih principih danes dogajajo spremembe v družbi.

Podgane lahko čutijo, če se jim pripravlja past, a tega ne morejo opisati z besedami. Podobno naša današnja paradigma dopušča omejen spekter zaključkov. Recimo, če bi kdo rekel, da mu je vse jasno, in da se v resnici dogaja to, da nas digitalno vesolje želi podjarmiti, bi vsi rekli, da se mu je zmešalo. Ne glede na to, da bi morda vsi kazalci vodili prav k takšnemu zaključku. Nedavno je bil dokumentarec Morgana Freemana, kjer so se ukvarjali prav s to temo, ali je mogoče, da digitalno vesolje obstaja in večina strokovnjakov, ki so bili intervjuvani so pritrdili, da je to mogoče. Imamo umetno inteligenco, kabelske povezave, brezžični signal …

Freeman v dokumentarcu sprašuje, ali je mogoče, da se veliki računalnik prebudi v smislu Terminatorja?

Nikakor ne mislim, da bi računalnik lahko povzel človeške lastnosti, ampak če se mu da dovolj elementov, lahko operativno deluje. Ničesar drugega ne potrebuje. Da se razumemo, ta čas je že tukaj. Nedavno so kolegi šli na Machu Picchu in na 3000 metrov višine so imeli dobro delujoč brezžični internet. Kajti cilj 5G tehnologije je vseobsegajoč signal brez lokalnih baz. Če želimo imeti sistem, ki deluje kot računalniški sistem, potem mora biti vse in absolutno vsepovsod zasičeno z brezžičnim mikrovalovnim sevanjem, ne glede na to koliko je to škodljivo za zdravje in tudi na druge načine. In na drugi strani je treba ustvarjati neskončne nize informacij, ki so v bistvu vsi nepomembni in nepotrebni.   

Najboljše bi bilo tako, da ugasnemo elektriko in potem vidimo, kje smo in kje nismo. Ajurvedski zdravnik lahko zdravi brez elektrike, medtem ko zahodni zdravnik tega ne zmore. Na pametnem telefonu ne moremo brati, če nimamo elektrike, medtem ko lahko knjige beremo ob svečah.

Tako da se osebno držim kolikor je mogoče nizke tehnološke ravni, vendar se standardi povečujejo, pred petimi dnevi so me znanci debelo pogledali, ko sem povedal, da nimam interneta na telefonu, pred petimi leti pa je bilo to še precej normalno. Nihče več niti ne razmišlja, da bi se kdo odločil, da bi bil brez telefona ali interneta na telefonu. In to je tisto, kar dela sistem, spreminja percepcijo normalnosti, medtem ko je najbolj pomembna meja med realnim in nerealnim. Ta meja se je spreminjala skozi zgodovino, nekoč je bilo normalno verovanje v vile in ni bilo realno, da bi 500 ton železa letelo po zraku, danes je normalno, da 500 ton leta po zraku, vile pa niso več normalne.

Meja med mogočim in nemogočim, torej realnim in nerealnim, v percepciji je ključna. Recimo za luno bi glede na vse mogoče podatke lahko rekli, da gre za umetni satelit in ne za naravno nebesno telo. Ampak dokler je splošna premisa med realnim in nerealnim postavljena, da je luna naravni satelit, ni nevarnosti niti ni potrebe, da se ljudi v karkoli prepričuje, pomembno je, da se vzdržuje meja med realnim in nerealnim. Konec koncev se tudi ta meja s časom spreminja. V sedemdesetih letih bi posameznika, ki bi trdil, da imajo čustva povezavo z zdravjem, zagotovo opljuvali, danes sicer ne skozi medicinsko izobraževanje, vsak zdravnik po malem priznava, da imajo čustvena stanja povezavo z zdravjem. Kdaj se je to zgodilo? Nihče ni opazil. Podobno kot odraščanje. Nikoli se ni zgodilo, oziroma ni enega trenutka, obstaja zgolj proces, katerega del smo. In najhujše kar je, je dejstvo, da ne moremo prav veliko storiti v tem okviru.  

Zato bi bilo dobro, da se temu ne bi upirali. Ljudje se znajdejo v kognitivni disonanci, ko na primer naletijo na podatek, ki postavlja vse, kar so prej vedeli na tehtnico, in v tej situaciji imajo samo dve izbiri. Lahko vzamejo ta podatek, ampak potem si morajo celoten svet na novo definirati, ali pa se odločijo, da zanemarijo podatek in da se držijo starega in utečenega načina, kar se posledično lahko prevesi tudi v agresivnost. Tako to deluje.

Ekskluzivni intervju: 7 mojstrov Palestine

Ekskluzivni intervju: 7 mojstrov Palestine

»Dobri« milijarder Soros

»Dobri« milijarder Soros