Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Trgovci z otroškimi dušami?

Trgovci z otroškimi dušami?

Pixabay

Pixabay

Naj mi ne zamerijo rejniki in rejnice, ki imajo otroke iskreno radi, a jih zaradi birokratskih ovir ne morejo posvojiti.

Kaj to pomeni?

Da bi jih vzeli k sebi, tudi, če zato ne bi bili plačani. Ostaja grenak priokus, da je sicer to posel. Zahteven, odgovoren, čustveno in fizično naporen, a vendar posel. Država za nego, vzgojo in namestitev otroka nakazuje denar.

O rejništvu so napisane psihološke in medicinske študije. Zgovoren je naslov serije člankov revije Psychology Today, Rejništvo in njegove žrtve (Forster Care and it's Victims). Otroci imajo namreč zaradi rejništva pogosto travme. Saj ne, da jih ne dobijo tudi doma, a očitno je rejništvo redkeje najboljši ukrep v korist otroka kot bi si želeli.

Prejšnji teden je javnost v Sloveniji razburil odvzem dveh bratcev starima staršema. Izgubila sta hčerko zaradi kriminalnega napada, nato pa jima je socialna služba v slogu, ki spominja na mafijske prijeme, odpeljala oba vnuka v rejništvo kar iz vrtca. Socialna služba se ne bi ukrepala, če bi bila družina optimalna. Kljub temu ostajajo resni pomisleki, glede upravičenosti tako strogega ukrepa.

Strokovno je sprejemljivo zelo majhna otroka odpeljati iz družine, če gre za okolje alkohola, drog, prostitucije in podobno. Sta takšna omenjena dedek in babica?

Koliko že zasluži rejniška družina z namestitvijo? Kako bi se s tem denarjem pomagali otrokoma v znanem življenjskem okolju?

Odzivi z imenom in priimkom na Facebooku, ki jih ni malo, dodatno spodbujajo k previdnosti glede rejništva:

»Pomagajmo otrokoma ubite mamice, več nas je, mogočnejši smo. Mi pred leti niti z odvetnikom nismo mogli ničesar narediti, ko je punčki umrla mama in so jo naslednji dan CSD 'ugrabili' in dali v rejništvo delavki s CSD! Ta gospa je kasneje odrejala, kdaj lahko babica pride na obisk. Do nje se je grdo obnašala in obisk nadzorovala.«

Rejništvo kot psihološki šok

Najpogostejši razlog za travmatične izkušnje otrok v rejništvu je neskladnost otroka z rejniško družino. Druga najpogostejša pritožba otrok je, da so občutno drugače obravnavani kot biološki otroci in tretja, da ne morejo preseči slabih okoliščin svojega rojstva, če se z rejniškimi starši navežejo in bi ti otroka radi posvojili, a ne morejo.

Za otroke, še posebej tiste, ki obiskujejo vrtec, je namestitev v rejniško družino psihološki šok. Odvzem je primeren, ko gre za neposredno nevarnost otroku. Prva težava otroka v novem okolju je vzpostavitev ustrezne čustvene povezave, saj rejnikov ne pozna, ugotavlja dr. Beth Toutman z oddelka za klinično psihiatrijo Univerze v Iowi. Zato morajo biti takšni odnosi vzpostavljeni strokovno in z največjo mero občutljivosti.

Študija, podprta s strani Državne znanstvene fundacije ZDA, ki je zajela 15.000 otrok, v letih od 1995 do 2002, kaže, da je za otroke bolje, če ostanejo pri starših, čeprav je družina težavna. Spoznanja se ujemajo z izsledki Univerze v Chicagu, ki je spremljala 50.000 otrok v rejništvu. Imeli so občutno več težav z drogami in kriminalom, v primerjavi z vrstniki in slabši šolski uspeh.

Donald Doyle z Univerze MIT podpira rejništvo v strokovno utemeljenih primerih. Opira se na podatke, da je 25 odstotkov mlajših ljudi, ki prestajajo zaporne kazni bilo v rejništvu. V ZDA ima kar 50 odstotkov deklet in 67 odstotkov fantov v rejništvu težave s prestopništvom. Iz česar izhaja, da je rejništvo svetovano kot skrajni ukrep.

Kaj pravijo o rejništvu mladostniki?

Rejništvo je za otroke primerno kot začasna rešitev, saj potrebujejo dom, ki je stalen, in trajne odnose z osebami, ki za njih skrbijo. V pretresljivi študiji Naši glasovi (Voices from the Inside, 2003) so mladostniki opisali, kako so doživeli rejništvo. Najbolj so pogrešali pogovore o tem, zakaj so jih odvzeli staršem, na podlagi česa so bili rejniki izbrani in kaj to za njih dolgoročno pomeni. Položaj otroka v rejništvu je negotov. Ugotavljajo, da si otroci želijo stalen naslov in ne rejniškega. Raje bi živeli trajno v varnih hišah z ustrezno nego kot na domovih neznanih oseb. Rejništvo je namreč v svoji osnovi pomenilo začasno rešitev za varnost otroka, za vse več otrok pa se spremeni v način, kako so prisiljeni preživeti otroštvo.

Pixabay

Pixabay

»Počutil sem se nevrednega,« je povedal eden izmed mladostnikov, ki je preživel otroštvo v rejništvu. Pravi, da si je kot otrok v potrebi po varnosti želel ponovne združitve z družino ali posvojitev. Rejništvo je stanje vmes, v njem ni čutil nobene gotovosti. Druga pomembna prelomnica za otroke v rejništvu je 18. leto, ko postanejo polnoletni. Nekaterim se zgodi, da pravzaprav nimajo nikogar, niso več del rejniške družine, svojo so izgubili in nihče jih ni posvojil. V zelo občutljivi dobi odraščanja so prepuščeni boju za preživetje brez zaledja.

Ne trpijo le otroci

Za socialne službe je delo odvzema otroka izjemno zahtevno. Opravljajo ga lahko le izkušene in strokovno usposobljene osebe. Na eni strani lahko naredijo usodno napako, ker iz določenega okolja otroka ne umaknejo dovolj hitro ali nasprotno, otroka odvzamejo iz okolja, ki potrebuje le pomoč, predvsem finančno in psihološko. Glasovi odraslih, ki so izkusili dolgotrajno bivanje v rejništvu, želijo opozoriti predvsem na pomanjkanje možnosti, da se sistem socialne službe prilagodi posameznim primerom. Ker gre za življenjske zgodbe, so te individualne, zato bi se birokracija morala prilagoditi njim in ne obratno.

Velja tudi opozorilo glede izčrpanosti oseb na delu v socialnih službah. Ker gre za čustveno zelo stresno delo, zato večina doživi izgorelost na delovnem mestu. Socialni delavci so priča družinskemu nasilju, zlorabam in odvisnosti, kar ni lahko prenesti. Kot opisuje poročilo Naši glasovi, se pri socialnih delavcih pojavlja čustvena otopelost, ki jih ščiti pred hudim stresom, za otroke je lahko usodna, saj takšne osebe o njih odločajo. Delo socialnih delavcev je ovirano tudi zato, ker veliko delovnega časa porabijo za birokracijo in manj za strokovno in konkretno pomoč otrokom. Poleg tega je za socialne delavce in delavke potrebno nenehno izpopolnjevanje na področju znanja psihologije. Dobrodošla je tudi notranja varovalka v sistemu socialnega dela. Širša javnost se upravičeno sprašuje, v kakšnem psihofizičnem stanju je pravzaprav socialni delavec. Je primerna oseba za takšno delo in kdo te standarde zagotavlja, spremlja in obnavlja? Delodajalec, torej država, naj socialnim službam omogoča ustrezno menjavo, nadzor in primeren kadrovski izbor, s katerim lahko opravljajo eno najtežjih poslanstev.

Veganstvo – evangelij 3. tisočletja

Veganstvo – evangelij 3. tisočletja

Trump ni pomota, še manj naključje, je cilj

Trump ni pomota, še manj naključje, je cilj