Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Dve vojni za Sirijo: na terenu in v medijih

Dve vojni za Sirijo: na terenu in v medijih

Foto: Syrian Free Press

Foto: Syrian Free Press

Avtorica: Valeri Kochmann

Povod za informacijsko trenje med zahodom in Rusijo je vsekakor dvotirno poročanje o vojnem žarišču v Siriji. Primerjava aktualnega dogajanja se bere kot, da je na Bližnjem vzhodu paralelna vojna. V zahodni različici so Rusi, Sirci in Iranci agresorji. V ruski različici so agresorji zahodne države, ki po njihovih analizah, pod krinko, da podpirajo oboroženo opozicijo proti sirski vladi, pravzaprav podpirajo islamske skrajneže.

Namesto, da bi zahodna politika nazorno zavrgla očitke Rusije, vztrajno trdi, da so kredibilni le zahodni mainstream mediji. Piers Robinson za Guardian komentira, da četudi so ruski mediji pristranski, to velja tudi za večino zahodnih medijev. Francoski poslanec Jean-Luc Schaffhauese pa meni, da Evropa obupno potrebuje sovražnika, da mu pripisuje odgovornost za lastno politiko.

Aktualni dogodki v Alepu v Siriji, nazorno kažejo informacijski spopad. Sputnik poroča, da je osvoboditev Alepa ključnega pomena za rešitev sirske krize. CNN pa piše o padcu Alepa in veliki verjetnosti, da se bodo boji nadaljevali. Združeni narodi so celo ustavili dostavo humanitarne pomoči ob preboju ruskih in sirskih sil v vzhodni Alep.   

Ključno vprašanje je, ali so zahodne sile umetno povzročile verižne vojne na Bližnjem vzhodu, od Iraka preko Libije do Sirije? Medijska mreža CNN je objavila analizo dveh skupin neodvisnih novinarjev, ki so ugotovili, da so bili razlogi za vojno v Iraku prirejeni. Zaradi nafte in v imenu neoimperializma? Rusija je pred vstopom v vojno v Siriji, objavila analizo, da ISIS za podkupnino tihotapi nafto preko turške meje.

Zato se mnogi upravičeno sprašujemo, koliko kredibilno je poročanje slovenskih medijev o Siriji? Od nacionalne televizije do komercialnih in glavnih časopisnih hiš. Predvsem, zakaj se izogibajo sintezi aktualnih dogajanj v Alepu?

Zgolj čustvene zgodbe o padcu Alepa – imamo razloge, da gre za osvoboditev Alepa – ki jih slišimo s strani večine zahodnih množičnih medijev, ne morejo biti več dovolj. Potrebujemo odgovore na kompleksna vprašanja, glede vzrokov krize na Bližnjem vzhodu.

Magija upravljanja z množicami

Novembra 2016, so v Bruslju sprejeli pobudo proti propagandi, prvenstveno usmerjeno proti ruskim medijem, ki so jih postavili ob bok propagandi islamskih skrajnežev. Hkrati so zahodne mainstream medije preplavili pozivi k splošni cenzuri, za njih lažnih novic. Namreč, v okviru vzročno-povezane različice globalnega scenarija, je izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA, posledica lažnih novic. Krhanje zaupanja v Evropsko skupnost, pa posledica ruske propagande.

Je rešitev hermetično zaprt medijski prostor? In potem svizec zavije demokracijo v totalitarizem.

Vzpon tehnologije botruje razširjenosti informacij, navaja sociolog dr. Richard Stivers v Technology as Magic: The Triumph of the Irrational. Stivers medije opredeljuje za nosilce dramatizirane informacije, ki temeljijo na različnih psiholoških tehnikah. Kar že vemo: mediji imajo velik vpliv na množice, Stivers ne ovinkari, meni, da so množični mediji svojevrstna »magija«.

Izven akademskega sveta, so seveda še najbolj »magične« informacije, ki nas domnevno ogrožajo. So to tiste, ki z dolgimi nosovi letijo na metlah?

Težko, če ne nemogoče, bi bilo vzpostaviti objektiven sistem blokade »lažnih novic« (fake news). Washington Post, tisti, ki je skušal razvrednotiti izobraževanje celotne vzhodne Evrope, je objavil črno listo medijev. Washington Post je namreč skupaj z New York Timesom pod direktivo zahodnih multimiljarderjev. Oba časnika sta med volitvami favorizirala Hillary Clinton. Tako so se seveda na črni listi spletne strani, ki so jih povezali z WikiLeaksom, kot tudi 200 spletnih medijev, ki so jih označili za »orodje ruske propagande«.

Na spornem seznamu je tudi nekaj najbolj aktualnih in artikuliranih spletnih strani, kot so Naked Capitalism, Truthout, CounterPunch in Truthdig. Za Truthdig piše tudi legendarni Cris Hedges, ki je leta 2002 dobil tudi Pulitzerjevo nagrado. Je treba še kaj dodati?  

Junaki Balkana: Ne s puško, z veslom!

Junaki Balkana: Ne s puško, z veslom!

Prva zmaga za Standing Rock

Prva zmaga za Standing Rock