Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Junaki Balkana: Ne s puško, z veslom!

Junaki Balkana: Ne s puško, z veslom!

Foto: Jan Pirnat

Foto: Jan Pirnat

Njegova zgodba je za film, ki bi pobral ne le enega, ampak več oskarjev. V Južni Ameriki je Rok Rozman srečal Avstralca Benjamina Webba, kolega kajakaša, ki je izvedel, da želijo zgraditi jez na čudoviti reki Maranon, izvirnem kraku Amazonke v Peruju.

Webb se je lotil akcije in spoznal, da korporacije ubijajo ljudi, da bi dosegle svoje. Rozmana je pretreslo, kakšne človeške in ekološke žrtve povzročajo jezovi na rekah. Kot vedno zgolj za dobiček peščice, od katerega nima nihče drug nič. Za jezovi ostajajo trupla živali, mrtva narava in obupani ljudje.

Intervjuirala sem že veliko izjemnih oseb, športnikov, umetnikov, duhovih učiteljev in znanstvenikov. Rok Rozman združuje v sebi vse, je vrhunski športnik, bronasti s svetovnega prvenstva in olimpijski finalist, biolog, ki piše magisterij, in hkrati sliši modrost v besedah starke. Ob tem navdihuje okolico in najpomembneje – na prvem mestu mu ni lažni blišč, ampak narava in ljudje. Rozmanu nesebično pomagajo prijatelji, zato gibanje Balkan Rivers Tour sploh obstaja. Najin pogovor je le droben delec njihovega delovanja.

Katere interesne skupine želijo postaviti na balkanskih rekah kar 2700 jezov?

Zadeva je precej bolj preprosta, kot bi jo marsikdo želel predstaviti. Gre za podjetja, ki prodajajo elektriko in gradijo nove energetske objekte, ker drugega pač ne znajo. Evropske reke so večinoma gosto zazidane z jezovi. Ostal je samo še Balkan, zato so se sistematično usmerili na to področje, ki jim politično ustreza, saj so tudi manj vidni. Poleg tega, da so podkupnine na Balkanu občutno nižje kot drugje. Pri postavitvi jezov ne gre za reševanje ljudi, ampak za pranje denarja skozi prodajo elektrike, ki ni zaradi tega najpogosteje nič cenejša. Glavni zaslužek si investitorji obetajo pri postavitvi jezov, kar je v obubožanem balkanskem gospodarstvu lahko doseči. Podkupnine seveda igrajo pomembno vlogo in ni zakonodaje in nadzora, ki bi jih omejeval.

Vir: Blue Heart of Europe

Vir: Blue Heart of Europe

Kakšne so konkretne posledice gradnje jezu na reki? Na primer na Soči?

Soča je dober primer, ker je pod Tolminom uničena reka. Pred tem sem bral in poslušal o tem od drugih. Letos poleti sem se usedel v čoln in veslal od Kobarida do izliva Soče. Lahko rečem, da Sočo dobro poznam, ker tam preživim večino poletij. Ampak v kajakih se vozimo od izvira do Kobarida, ker so samo tam brzice. Ko sem veslal po spodnjem delu, mi je bilo grozno. Ukvarjam se z jezovi in s tem, kaj naredijo reki, ampak, ko sem videl Sočo na lastne oči, sem pod jezovi tudi kakšno solzo potočil. Srečal sem starejše ljudi, ki so mi znali povedati, kakšne so bile nekdaj brzice pod Mostom na Soči, če ne bi zgradili jezu, bi bil rafting prav tam in ne v Bovcu. Najlepše divje brzice so bile nekoč v tem delu. Prvi jez v Podsedih so zgradili Italijani pred 1. svetovno vojno in od tam naprej Soča ni več Soča, ampak mrtva reka, ki poleg vsega še grdo zaudarja. Vode praktično ni več v strugi, vsa je preusmerjena v kanale. Most na Soči je zajezitveno jezero, voda gre ob jezu v cevi in turbine, nato je že naslednje jezero Ajba. Naprej gre do Solkana in Italije. Tam imajo pet dodatnih jezov za namene namakanja. Kar je mene totalno šokiralo, je, da vzamejo večino vode. Imel sem srečo, da sem odpravil na pot po Soči v povodnji in sem priveslal do morja. Ob vračanju sem ob prečkanju avtoceste Villese videl, da tam, kjer sem tri dni nazaj veslal, Soče sploh ni bilo več. Vso preusmerijo na polja, vmes presahne.

Vemo, kaj počnemo naravi?

Dvesto let nazaj se ni vedelo, kaj naredi hidrocentrala z jezom, danes to vemo zelo dobro. Jaz nikdar nočem reči, da so jezovi slabi. Podam dejstva in na podlagi dejstev naj se ljudje sami odločijo. Jez prekine tok reke kot, da bi si mi dali blokado na žilo in čakali, kaj se bo zgodilo. Običajno nič dobrega. Jez na reki pomeni, da večina rib, ki gre za drstjo proti toku, tega ne more več narediti. S tem se res hudo siromašijo ekosistemi. Zelo jasno se je to pokazalo v Severni Ameriki, kjer pomembno ekološko vlogo igrajo lososi. Deset let nazaj so začeli ugotavljati, zakaj odmirajo gozdovi v povirnih delih rek, v goratih predelih. Iskali so vzroke, kot je kisel dež in bolj kompleksne vzroke. Na koncu so ugotovili, da že sto let skoraj noben losos ne more več po toku reke navzgor. Prav lososi so hranili celoten ekosistem. Ne gre za to, da onemogočamo ribam »romantiko« drstenja v zgornjih delih reke. Če gledamo enega lososa, tega ne moremo razumeti, gre za tisoče in tisoče ton lososov, ki priplavajo v eni sezoni drstenja, tako je slika bolj jasna. Šli so kot majhne ribe iz reke v morje, kjer so nakopičili hranljive snovi in minerale iz morja in nato potovali po toku reke navzgor, kjer so po drstenju umrli. Njihova trupla so bila gnojilo, ki ga zdaj več ni, zato odmirajo gozdovi do sto kilometrov levo in desno od rečnega brega. Do te ugotovitve so prišli tehnično, ker so spremljali izotope ogljika in dušika. Dognali so, da imajo stara drevesa v sebi izotope, ki so značilni za morje. Se pravi, da so drevesa živela od lososa. Potem običajno slišim, da saj mi pa nimamo lososov. Smo imeli pa jegulje v Bovcu in Kobaridu, ki jih ni več, tudi one so potovale do morja. Poleg tega ribe hranijo tudi morje. Reka s svojimi sedimenti vpliva tudi na morje, in če naredimo jez, se kopičijo tam in na ta način siromašimo morje. Reka nima le toka vode, ampak tudi tok sedimentov. V alpskem svetu se lahko korito reke prestavi za 5 do 10 kilometrov letno, kar si je težko predstavljati. Ravnokar smo se vrnili z Albanije z reke Vjose, kjer smo veslali. Nismo mogli verjeti, kakšni so bili zvoki, kompletno dno reke se je valilo skupaj z vodo. Če naredimo jez, vse to ustavimo.

Povejte, koga greste obiskat prav zdaj v Tasmanijo?

Anko Makovec, Anko Tasmanko.

Tasmanija je prizorišče genocida nad staroselci s strani Evropejcev. Pomenljivo je, da prav njihovo znanje potrebujemo zdaj, če želimo rešiti naravo.

Aboridžini so Anko sprejeli medse. So tudi vir navdiha za njeno reševanje reke Franklin v osemdesetih letih, ki še zdaj velja za izjemen primer ekološkega aktivizma. Povedala mi je, da jo je navdahnila ljubezen do reke Soče, ob kateri je odraščala. Aboridžini so vedeli, da je reka sveta za življenje, imeli so tudi ustno izročilo o jami, v kateri se je začelo stvarstvo. To jamo so ob protestu tudi šli iskat. Raziskave so potrdile, da se je tam dragoceno arheološko najdišče. Protest je trajal tri leta od 1980 do 1983, dobili so pozornost vsega sveta, odločilna je bila prav ta jama, ki jo je zaščitil tudi Unesco. Benjamin, ki sem ga spoznal v Čilu, je v vpisni knjigi na reki Franklin našel zapis nekega protestnika, ki je omenil sodelovanje na protestu kot najboljši trenutek v svojem življenju. Zato si je Benjamin obljubil, da bo v svojem življenju rešil vsaj eno reko. V Južni Ameriki je to nevarno početje, ko se je boril proti jezu, je izgubil dva tovariša med veslanjem, najbolj aktivnega domačina pa so lani decembra ustrelili. Benjamin je hotel že prekiniti s svojim delovanjem, vendar so ga družine umrlih prosile, naj nadaljuje v imenu žrtev. On je bil zame tista »brca v rit«, da ne sedim doma, ampak dejansko nekaj naredim. Ko sem želel nazaj k njemu v Peru sem naletel na mapo, da na Balkanu želijo postaviti 2700 jezov.

Kje naj bi bilo teh 2700 jezov na Balkanu? Od kod ta mapa?

Naletel sem na organizacijo Save the Blue Heart of Europe, ki ima veliko podatkov, vendar so bolj pisarniško okoljevarstvo, saj ne poznajo rek tako od blizu kot mi, ki veslamo. Ob pogledu na načrt mi je postalo kar slabo. Isti dan sem jih klical, bil sem negativno presenečen, ker niso bili zainteresirani za pomoč nekega kajakaša, čeprav sem biolog. Sicer mi niso prepovedali ničesar. Povedali so mi podatek, da največ pozornosti potrebuje divja reka Vjosa, ki teče iz Grčije v Albanijo, na njej so nameravali zgraditi 33 jezov. Zato smo s kolegi spomladi šli na odpravo na Vjoso, veslala sva skupaj z Žanom. O tem potovanju smo naredili film, ki je bil noro dobro sprejet, ima osem ali devet večjih nagrad. Zaradi filma smo dobili povabilo na konferenco o rekah v Beogradu, kjer se je zbrala svetovna srenja naravovarstvenikov, ki se ukvarja z rekami. Poslušali smo tri dni poročil in tarnanja, kaj vse bo uničeno, nihče pa ni imel nobenega plana za akcijo na terenu, da bi pomagal lokalcem in jih seznanili, razen na neokolonialističen način. Takšen način delovanja, mi je presedal, zato sem predstavil svoj akcijski plan, ki ni pritegnil nikogar, razen domačinov ob rekah. Njim sem dal obljubo, zato smo se s kolegi lotili projekta Balkan River Tours.

Kakšne so vaše izkušnje z Balkana?

Imamo srečo, da smo dobro zapisani na Balkanu, »brača Slovenci«, tako nas sprejmejo, zato nam je v osnovi precej lažje. Imam občutek, da ne marajo hladnega pristopa tujcev. Jaz jih spoštujem in jim pomagam, brez da jim solim pamet. Revolucija se začne z dna, ne iz vrha. Pomaga mi druščina super prijateljev. Mi dajemo glas domačinom, to ni moj glas. V zadnjem letu se je formiralo vsaj deset majhnih skupin, ki verjamejo, da lahko ustavijo lobije.

Kaj točno jim poveste?

Na Balkanu ob rekah marsikje težko živijo iz meseca v mesec, tudi pretepejo jih, če protestirajo. Povemo jim, naj bodo medijsko izpostavljeni, s tem so bolj varni. Najbolj pomembno je, da je to njihov glas, to ni njihova služba. Njihov boj za reke je pristen in iskren, ker gre za njihovo okolje in način bivanja. Kot biologi smo reke reševali zaradi polžkov, rib in rastlin, ampak s tem se večina ljudi težko poistoveti. Nekdo s severa Evrope, ki ne pozna balkanskih rek, bo ravnodušen do tamkajšnjih jezov. Če pa bodo videli družino v Bosni, ki pove v kamero, da jim bo jez uničil polja, od katerih so odvisni, bodo tudi Nemci in Norvežani raje dali deset centov za kilovat elektrike več kot manj. Saj bodo želeli pomagati dobrim ljudem, ne korporacijam. Ob tem pa bodo pomagali tudi polžkom.

Kaj pa jezovi v Sloveniji?

Pogosto mi ob tem rečejo, da Slovenija ni Balkan, ampak mi kapitalno kršimo vse predpise o varovanju rek Evropske unije. Zadnje zajezitve na srednji Savi so zelo sporne. Mislim, da bo šla v kratkem tožba na Evropsko sodišče. Če se peljete zdaj na Dolenjsko proti Brežicam, se pripravlja zidava hidroelektrarne, na tako rizičnem območju bomo imeli še eno jezero. V bližini je jedrska elektrarna Krško, kar jo bo potresno ogrožalo. Samo zato, da se bo obrnilo ogromno denarja. Energetski lobi je v Sloveniji zelo močen, planira se še desetine manjših hidroelektraten. Verigo hidroelektrarn so hoteli postaviti tudi na Muri, pa so jih na srečo zaenkrat ustavili. Vsa elektrika bi šla v izvoz, saj imamo energije v pribitku.

Torej naši župani so tiho? Priznam, nimam pojma o tem, zakaj so lokalci tiho?

Zdaj je v igri še nov jez v Mokricah, ki bi zajezil sotočje Save in Krke. Ni treba biti, biti strokovnjak za hidrologijo, da veš, da to ni najbolj pametno. Poveča se poplavna nevarnost in spet poveča ogrožanje nuklearke.

Zakaj ne nove tehnologije, ampak stara?

Lobiji očitno še nimajo načina, da bi toliko zaslužili z novimi prijemi. Politika podpira tuja podjetja, ki imajo načrte za zajezitev rek, predvsem zaradi podkupnin. Najhuje je, da jezove financira Evropska banka za razvoj in rekonstrukcijo (EBRD), ki ji v statutu piše, da ščiti naravno in kulturno dediščino, po drugi strani pa vlaga v jezove.

Torej plačujemo davke za gradnjo jezov, ki uničujejo naravo?

Zato skušam pritegniti čim več ljudi v gibanje za ohranitev rek. Če je komu vseeno ali ne povezuje svojega obstoja z rekami, marsikoga zmoti, da se njegov denar uporablja za kovanje dobičkov za energetske lobije in banke. Pri denarju se marsikdo zdrzne. Nekateri nam celo očitajo, da smo proti razvoju. Douglas Tompkins, alpinist, ki je lani umrl v nesreči s kajakom, med drugim je osnoval tudi podjetje The North Face, je povedal modre besede na to temo. Večina meni, da je napredek hoja naprej. Tompkins je vprašal, če je napredek hoja naprej, tudi takrat, ko se znajdeš na robu prepada, ali se raje obrneš za 180 stopinj in greš naprej? S tem je povzel vse.

Upam, da bomo izkoristili moč družbenih omrežij, dokler jih še imamo in se povezali, za rešitev naših rek. Še preden nas zajame cenzura na internetu!

Mi smo že imeli težave, brali so nam elektronsko pošto in dobivali smo tudi konkretne grožnje. Za lobije smo nekaj zmešanih kajakašev, fotografov in snemalcev. Hkrati je to za nas priznanje, da jih res lahko ogrozimo. V javnosti se prodaja zgodba, da se z jezovi rešuje podnebje, kar ni res. Za jezovi ostaja metan, ki je kar za tridesetkrat bolj škodljiv kot CO2 na katerega se vsi usmerjajo. Izpusti iz jezov so enako škodljivi kot celoten svetovni letalski promet. Združeni narodi so sprejeli resolucijo, da veliki jezovi niso zelena tehnologija. Ampak sto malih hidroelektraren je enako slaba poteza. Jasno je treba povedati, da te energije nihče ne potrebuje. Marca letos je predsednik ene največjih evropskih največje hidro korporacije AG Verbund povedal, da imajo presežke elektrike na trgu. Torej ne gre za energijo, ampak korupcijo in pranje denarja.

Dark Room: Zakaj večji mediji umikajo članke o mreži pedofilov?

Dark Room: Zakaj večji mediji umikajo članke o mreži pedofilov?

Dve vojni za Sirijo: na terenu in v medijih

Dve vojni za Sirijo: na terenu in v medijih