Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Otrok, ki je bil 10 let suženj na slovenski kmetiji

Otrok, ki je bil 10 let suženj na slovenski kmetiji

Metod Setnikar je peti otrok z leve, bos.

Metod Setnikar je peti otrok z leve, bos.

Leta 1952 je imel Metod štiri leta, ko ga je oče prodal za žganje in cigarete.

Mati je molila na kolenih pred križem. Bilo je 2. julija 1949, v Prapročah. Nekaj trenutkov zatem jo je zadela strela, z dojenčkom v naročju. Mati je umrla, samih je ostalo deset otrok in njihov oče, hud alkoholik. Začela se je drama na slovenskem podeželju, prepojena z grenkobo, hudobijo, lepoto narave in življenjsko silo, ki je vse to spremenila v zmago ljubezni. Metod, dojenček, ki je preživel, je avtor pretresljive in navdihujoče biografije Sin čipkarice (The Lacemaker's Son).

Življenjska zgodba Teda (Metoda) Setnikarja je resnično taka, kot mi je povedal moj sorodnik - »stokrat hujša kot Cankar«. Vedno me je zanimalo, kdo je njegov stric iz Avstralije. Zdaj lahko izve vsak, ki prebere njegovo knjigo, je kot svetla iskra v časih, ko izgubljamo zaupanje v soljudi, vero in dobroto. Ted je migrant, gej in budist. Najpomembneje, odpustil je vsem, ki so mu zadali neverjetne bolečine. Kot otrok deset let ni vedel kaj je postelja, spati je moral na slami, lačen, prezebel in zapostavljen. Na koncu najinega intervjuja pove: »Srečen star človek sem.« Uresničil je svoje sanje: ljubi kogar je izbral, opravljal je poklic, ki si ga je želel in zdaj pomaga drugim.

Ted, kako ste kaj, tam spodaj v Avstraliji?

Še vedno govorim slovensko. Nekateri obupajo in po nekaj letih trdijo, da so iz Avstrije ali Italije. Jaz ne in še vedno imam rad tisto glasbo »rum pa pa, rum pa pa pa«. Moja mlada prijatelja Aleš in Urška pravita: »A še vedno poslušaš to 'kravjo muziko'? Seveda! Sem Avstralec in sem Slovenec.

V knjigi ste precej ostri do bivšega sistema, ki ste ga doživeli totalitarno. Vzgojni zavod, kamor ste šli kot sirota po kalvariji na kmetiji in kjer so vas suženjsko izkoriščali deset let, pa ste opisali v presežnikih. Veste, da tukaj nekateri pogrešajo Jugoslavijo?

1. maja se po vojni ni smelo delati na polju. Na podeželju se politiki ni zaupalo. Ne vem, kaj je kmet Matevž pri katerem sem moral služiti, delal po vojni ali med njo, policija mu je občasno grozila. Je pa res, da je bil tudi provokativen. V Avstraliji sem občutil drugačno svobodo. Nisem mogel verjeti, da so mi kar zaupali in da ni bilo nadzora policije za migrante. Glede vzgojnega zavoda naj povem, ko v Avstraliji omenim, da sem bil v Jugoslaviji v sirotišnici, vzkliknejo: »O, grozno!". Ampak v zavodu je bilo prijetno. V internatu na Planini smo imeli kopalnico, tekočo toplo vodo, tri obroke na dan in vsak svojo posteljo. Ničesar nam ni primanjkovalo. Pričakovali so določeno disciplino, to je vse. Na slovenskem podeželju nisem bil deležen veliko ljubezni. V sirotišnici sem občutil naklonjenost učiteljev in skrbnikov, ki so se ukvarjali z nami. Čeprav nas niso objeli, verjetno niti niso smeli.

 Ali ni svoboda tudi v Avstraliji relativna, saj staroselce sistemsko zatirajo?

Tukaj je ogromno migrantov in država je zelo mešana. Staroselcem so ukradli številne generacije, njihova sedanja težava je alkohol.

Povedali ste tudi, da je bila pridobitev avstralske vize v šestdesetih letih posebno zahtevna.

Večkrat sem moral na avstralsko ambasado na Dunaju. Zaslišali so me, če sem član komunistične partije ali če je kdorkoli iz moje družine povezan s komunizmom. Hoteli so tudi vedeti, v katere organizacije sem bil vpisan. V sirotišnici sem bil član planinskega društva in mednarodne delavske brigade.

Moram komentirati delavske brigade, bralci knjige bodo presenečeni nad opisom delavske opreme Skandinavk sredi slovenskega pejsaža.

Spodnje hlače, gojazarji in »šajtrga«. Brez modrca. Zanimivo je bilo, marsikaj.

Povedali ste, da ste za avstralsko vizo imeli tudi zelo natančen telesni pregled. Pravzaprav rasno ocenjevanje.

Sleči se je bilo treba, stiskali so nas za moda in zanimalo jih je, če si obrezan ali ne. Ne vem, zakaj je bilo to potrebno? Posebej so pregledovali tudi oči, češ, če si res belec. Ne vem, če je to sploh drži. Zdaj takih pregledov ni več, petdeset let nazaj je bilo vse drugače.

Precej dvolično, saj je Avstralija dom Aboridžinov. Sami ste bili v Sloveniji deležni hude dvoličnosti. Natančno se opisali hinavščino vernikov in župnika na Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem. Cerkev vas je kot otroka močno razočarala.

Kot sirota od Cerkve nisem bil deležen nobene dobrote. Tisti, ki so se imeli za vernike, so pri maši predvsem hudobno opravljali. Ženske so me, izmučenega in podhranjenega otroka, tolkle z molitvenikom, če sem med nedeljsko mašo zaspal. Župnik mi ni privoščil kosa kruha, za katerega sem prosil, njegova kuharica mi ga je enkrat dala na skrivaj. Prav tako nisem smel z župnikovega vrta utrgati krizanteme za materin grob, pa je vedel, da je moj oče alkoholik in da sem na tlaki na kmetiji.

Najtežje v vaši biografiji je sprejeti, da je v Sloveniji v času Jugoslavije obstajalo otroško suženjstvo. Vsem na očeh.

Oče me je prodal za dva litra žganja in paket cigaret in točno zato so me na kmetiji kupili, da sem bil suženjska delovna sila. Od četrtega do štirinajstega leta sem bil tam. Upali so, da bom celo življenje garal na kmetiji. Vendar jaz sem imel druge načrte. Zame svoboda ni le biti prost od suženjstva, ampak tudi prostost od ljudi, ki te zatirajo. Četudi je to tvoja družina ali bratje in sestre. Moji sorojenci niso bili najbolj sočutni do mene. Jugoslavijo sem zapustil, ker se nisem počutil svobodno, nisi smel reči karkoli, ne da bi bil kaznovan. Ko sem prišel v Avstralijo sem mislil, da sem svoboden. Zmotil sem se, homoseksualnost je bila nelegalna. V Južni Avstraliji so jo legalizirali leta 1975, v nekaterih provincah pa šele po letu 1990.

Že res, da se v Jugoslaviji ni smelo govoriti čez Tita in partijo, ampak istospolno usmerjenost so obravnavali naravnost vzorno. Vsaj tako ste opisali pogovor s psihologom v vzgojnem zavodu Planina.

V Jugoslaviji nisi smel kritizirati komunistov, v spolnost pa se ni nihče vmešaval. Ko sem izvedel, da je homoseksualnost nelegalna v Avstraliji, sem šel k tamkajšnjemu psihiatru. »Ali imate težave s svojo spolnostjo?« me je vprašal. »Ne,« sem rekel, »Avstralci jo imajo.« »Kaj torej želite, da storim?« ga je zanimalo. »Spremenite Avstralijo,« sem odgovoril.. Potem so res čez nekaj časa homoseksualnost legalizirali, a še vedno nisem bil svoboden. Zaradi trpljenja v otroštvu sem bil poln jeze in sovraštva. Zato sem iz Avstralije šel na obisk v Slovenijo. Uspelo mi je, da sem šel k očetu in ga močno objel. Odpravil sem se tudi na Črni vrh, kjer so se dogajale najbolj hude stvari in objel Marjanco. Potem sem občutil, da mi je s srca padla velika skala. Šele takrat sem se zares počutil svobodnega. Sovraštvo je nekaj najslabšega za nas in za naše zdravje. V to sem prepričan.

Primer gospodinje Marjance je tesnoben in nenavadne smrti otrok okoli nje. Kljub vašemu težkemu otroštvu, ki ste ga tako nazorno prikazali v knjigi, vam ni dovolila nositi čevljev, se preobleči, spati v hiši, igre in topline - hude stvari za tako majhnega otroka.

Gospodarjev sin je umrl v nepojasnjenih okoliščinah, prav tako njeni trije otroci. Četudi sem bil samo pripeljan na kmetijo kot sirota, ki so jo izkoriščali, sem zanjo predstavljal grožnjo. Kajti kljub temu je obstajala možnost, da bi gospodar kmetijo zapustil meni. Zato Marjanca ni marala fantkov, kmetijo je želela samo zase. Vodil jo je pohlep. Ne vemo pa, zakaj je bila takšna. Tudi za mojega očeta so rekli: »Ja, p'janc je, p'janc.« Zdaj vemo, da gre za odvisnike, to je bolezen. Moj oče je ravnal, tako kot je ravnal. V zameno zame je od kmeta dobil žganje, ne obsojam ga. Za njega je bila pomembna pijača, ne druženje z otrokom. Ljubezen, ki sem jo tako pogrešal, zdaj živim. Ko sem pisal knjigo sem mislil na dve stvari, na vzdržljivost otrok in ljubezen. Otroci so mnogo bolj vzdržljivi, kot si predstavljamo. Potem sta tu ljubezen in sprejemanje. Ne zgolj toleriranje, temveč sprejetje. Želim biti sprejet in tako živim tudi sam. Najvišja vrednota v življenju pa je ljubezen. Biti ljubljen in ljubiti, sebe, druge in okolje. To je sreča. Ustvarimo si jo lahko sami.

Kako ste spoznali budizem, ki ga omenjate v uvodu in zaključku knjige?

Najprej sem se srečal s sufizmom, ki me je pritegnil zaradi odprtosti. Ampak se zanj nisem dokončno odločil, potem sem raziskoval humanizem. Nato sem v Avstraliji na televiziji videl oddajo o japonskem budizmu. Govorili so o ustvarjanju vrednot, rekel sem si, da prav v to verjemem že od svojega šestnajstega leta, pa nisem vedel, da obstaja. Nato me je zanimalo, če sprejemajo homoseksualce. Takoj so rekli, da življenje živimo najprej zase. Nimajo težav s tem, da jem meso in povedal sem, da ubijam ščurke. Sprejeli so vse tri pogoje. Budizem je vir mojega zadovoljstva in orodje mojega življenja. Tudi, če imate krasne sestavine za torto, potrebujete orodje, da jo ustvarite. Moje orodje je budizem.

Ted Setnikar v centru za brezdomce, kjer je prostovoljec.

Ted Setnikar v centru za brezdomce, kjer je prostovoljec.

Ste migrant, gej in budist. S tem imajo nekateri ljudje težave.

V življenju sem imel to srečo, da sem se srečal z Afričani, še ko sem bil vajenec v Saturnusu. V mladinskih brigadah sem spoznal muslimane in druge narodne. Pred tem sem mislil, da so vsi katoličani ali pa ateisti. Zgodaj v življenju sem si lahko razširil obzorja, zato mi je v večkulturnem okolju Avstralije všeč. Imam še eno nedavno lepo izkušnjo. Učiteljica v osnovni šoli obiskuje isti budistični Soka Gakkai International center kot jaz. Povedala mi je, kaj se je zgodilo pri pouku, ko je otroke vprašala kaj bodo, ko odrastejo. Deklica, ki je moja soseda, je odgovorila, da bi rada imela družino, otroke in se poročila. Nekateri hočejo biti ribiči in podobno. Eden izmed njenih sošolcev je omenil, da ne bi imel punce. Oglasila se je deklica in sošolcu rekla, da nič hudega, ker potem bo mogoče kot njen sosed Ted, ki je tako prijazen, pa še taka ljubezen je med njim in njegovim partnerjem. Staršem deklice sem se šel zahvaliti, da so jo tako lepo vzgojili. Tukaj v Avstraliji, kjer sem že upokojen, vozim avtobus za ostarele, pri tem mi pomaga moj dolgoletni partner Andrew. Vsi, ki jih voziva, so kupili mojo knjigo, kjer je jasno, da sem homoseksualec. Niso imeli nobene negativne pripombe, kar me je prijetno presenetilo, glede na to, da so tako stari. Zelo jih skrbi le, če koga od naju ni in sprašujejo, če je nemara zbolel. Knjiga ima lep uspeh tukaj, vabijo me na konference, akademska srečanja in podobno. Pisal sem iz srca, dobivam pozitivne odzive, predvsem mi ljudje pravijo, da jim pomagam pri sprejemanju staršev, ki so alkoholiki. Za mnoge starše pa je moja zgodba iztočnica, da se pogovarjajo z otroki o tem, kaj je trpljenje. Naj še povem, da so vsi dohodki od knjige namenjeni centru za brezdomce. V tem centru namreč že dolga leta prostovoljno kuham.

Avtor z biografijo.

Avtor z biografijo.

Cenzura v zlatih haljah

Cenzura v zlatih haljah

O deklici, ki je hodila na bazen, pa ni imela kopalk

O deklici, ki je hodila na bazen, pa ni imela kopalk