Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more
Vsaka zase ždimo kot ugasle kresnice

Vsaka zase ždimo kot ugasle kresnice

Piše: P. J.

Zdi se mi, da vsaka zase ždimo kot ugasle kresnice. Ki smo še, a se počutimo kot drugorazredna, pokvarjena, invalidna - če na trgu medčloveških odnosov ne želimo biti le »roba« - potem pa človeška, ženska bitja. Kronično okužene s katerim od tipov virusov HPV, ki so pri nekaterih povzročili genitalne ali vaginalne bradavice, pri drugih (še bolj grešnih, za katere menda sploh ni dvoma, da jih je doletela le pravična kazen za svoje sprevrženo vedenje) analne bradavice, morda tudi rak anusa. Seznam bolezni, ki jih povzročajo virusi HPV, s tem še zdaleč ni izčrpan, še najbolj znan je rak materničnega vratu.

Medicina pravi, da je večina ljudi vsaj enkrat v življenju izpostavljena tem različnim virusom in da jih večina neopazno, brez posledic premaga. Številke okuženih s HPV z leti sicer naraščajo, kažejo, da naj bi šlo za najbolj razširjeno (eno?) spolno prenosljivo bolezen. Nekateri deklice v 6. razredih osnovnih šol na Slovenskem v zadnjih nekaj letih proti zgolj nekaj najnevarnejšim od sicer več kot sto tipov virusa tudi cepijo. Vendar - če se bradavice ali rak razvijejo, to, tako medicina, pomeni, da je oseba z virusom (virusi) trajno okužena (kot denimo s herpesom), posledice okužbe, bradavice in rak, pa se s padcem imunske odpornosti lahko ponavljajo vedno znova. Skrbeli naj bi torej za zdravo in nestresno življenje - med drugim pa: kaj bolj pripomore k temu - spolna abstinenca ali spolni odnosi? Pri čemer kondom izbruha bolezni niti prenosa virusa ne prepreči.

Toda - če imaš herpes na ustnici, počakaš, da mine, morda si ga s čim tudi namažeš in po nekaj dnevih opozorilo, da imunsko nisi najbolje - mine. Analno-genitalne bradavice pa niso le moteče in boleče, ampak lahko postanejo rakave in jih je zato po medicinski doktrini potrebno vedno odstraniti. Torej - predstavljajte si, da ne le čakate, da herpes z ustnice izgine, ampak da ga vsakič znova izrežejo, požgejo, zamrznejo ali pa vsaj namažejo z zelo jedko kremo. Se sliši boleče? In za videz neprijetno? A dobra plat takega - nerealnega - scenarija je, da je obraz vedno izpostavljen zraku in da se rana zato vedno lažje celi. Si torej že nekoliko bolj predstavljate, kako se zgodba nadaljuje?

Kirurško izrezovanje, požiganje, zamrzovanje ali uporaba žgočih krem so namreč metode, s katerimi medicina v 21. stoletju odstranjuje analno-genitalne bradavice. Vse, kar (poleg cepljenja) menda lahko naredi, je, da na tovrstne krvave, grobe in izjemno boleče načine odstranjuje že nastale posledice delujočih virusov - znova in znova, ko se iz poniknjenega stanja ti aktivirajo in učinkujejo. Hvaležen si ji (lahko), ker tako preprečuje morebitnega ali (tudi že) nastalega raka, njegovo najzgodnejšo stopnjo. In ker tvoje dele telesa poimenuje v družbeno nevtralni latinščini ali s strokovnimi izrazi (vagina, anus) in te tako celi in sestavlja kot fizično bitje … ki pa se po posegih vrne v družbo in v njej skuša s svojo boleznijo tudi živeti. Pri čemer družba za dejstvo, da ne gre za redke osamljene primere (ki naj bi si jih itak menda pridelali samo izrojenci, kurbe in pedri), niti ne ve. In je anus še vedno rit, kamor se (v najblažjih oblikah zmerljivk ali kletvic) medsebojno pošiljamo, vagina pa recimo (okužena in vsaj začasno neuporabna) pička. In tudi zato, ker gre za družbeno nenevtralne dele telesa - ravno nasprotno - smo kronično okužene(-i) - tiho.

Čeprav vsaka če ne že pozna eno, dve, tri ali še več »nas« ali pa je vsaj že slišala za katero, ki pozna katero od »nas«. Javno prepoznanega glasu o tem, kako se vsaka sama ukvarja s tem, kako živeti po posegu in z okužbo - ni. Nihče ti ne more pomagat, ko z rano na anusu na wc školjki čakaš, kaj bo poleg bolečine prineslo (kri ali ne?) vsakokratno odvajanje, ali ko primerjaš današnjo bolečino izžganih genitalnih bradavic z včerajšnjo. Briga me za revolucijo, žensko opolnomočenje, citiranje in družbeno angažiranje, ki se tako hitro in rado prilepi na za to tako prikladne osebne, najgloblje intimne stiske vsakega posameznika ali vsake posameznice. Ne - še več - na kurac mi gredo s svojim parazitstvom na bolečini drugih.

Ne želim si prepoznanja za žrtev niti trapljanja po rami - želim pa si dati (družbeni) glas svojemu spremenjenemu obstoju, v katerem pa si nič manj ne želim istega, kot si želijo vsi ljudje: biti videna, sprejeta, imeti možnost … biti ljubljena in … tudi seksati. Nič več kot to.

A zdi se - preveč. Nemogoče. Bolje je biti tiho, zanikati, ljudi sicer od sebe samo odženeš. Ni praktično. Počutim se kot pogorišče, ki je ostalo po pogromu na eno tistih temeljnih človekovih identitet in najprimarnejših življenjskih energij - na spolno energijo. Ne da ni več neke temeljne sproščenosti v lastnem telesu; nič več ni, kot je bilo. (Vernim je lažje - prepuščajo niti v božje roke.) Nevarna sem predvsem sama sebi in ker je anatomija (narava?) spet na strani moških, ker si je - kot denimo roke - penis lažje umiti in posušiti na svežem zraku in soncu, v zelo majhni meri tudi partnerju.

A obstajam - hendikepirana ne le fizično, ampak zelo močno tudi družbeno. O življenju z boleznijo ne vemo nič, prepuščena je improvizaciji vsake(-ga) posameznice(-ka). Priporočila »modro je bodočemu partnerju povedati zgodovino svojega zdravstvenega stanja« so kot etični kodeks, ki obstaja zato, ker je praksa povsem nekaj drugega: »Ti, imela sem genitalne bradavice, ki so (bile?) nalezljive. A greva?« (Kako je šele gejem, »receptivnih spolnih odnosov« se do konca življenja odrečejo?) V času, ko menda prav vse izbiramo sami in smo si za vse zato tudi izključno sami krivi, se vsak, ki sprejema tveganje, nevarnost (imeti okuženega partnerja), verjetno najprej sam sebi pa tudi drugim zdi kvečjemu neodgovoren, neumen, neresen … in smo nazaj pri škart robi, družbeni kategoriji, v katero te hendikep potisne. A menda (fizično) živiš.

S klikom na oglasni prostor podpirate neodvisni medij. Hvala.

Foto: Pixabay

Medicina ni ena, sta dve: za revne in bogate

Medicina ni ena, sta dve: za revne in bogate

Minister Židan, kaj je SUPER v ubijanju?

Minister Židan, kaj je SUPER v ubijanju?