Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more
David Lynch: Na sledi silnemu

David Lynch: Na sledi silnemu

Piše: mag. Ariana Ferfila, neodvisna raziskovalka

D2.jpg

Verjetno med ljubitelji umetnosti ni veliko ljudi, ki za Davida Lyncha še ne bi slišali. Tako ali drugače je David (rojen daljnega leta 1946 v Montani) umetnik svetovnega formata, ki je filmsko, vizualno in žanrsko krajino gibljivih sličic v Ameriki neizbežno močno zaznamoval v preteklih desetletjih. Razstava, ki si jo lahko obiskovalci in vizualni okuševalci Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Ljubljani ogledajo od 13. aprila do 29. julija 2018, pa je razstava, ki je ne bi smel izpustiti nihče, ki se tako ali drugače ukvarja z umetnostjo, pozicioniranjem in tehtanjem pomenskosti kulture znotraj sistema, preizpraševanjem vizualne forme, definiranjem eksperimentalnega v umetnosti ali raziskovanjem odvisnega razmerja med vizualnim in psihičnim. Prav David je namreč že daleč nazaj v letu 1968 s svojim kratkim, eksperimentalnim filmom Abeceda (The Alphabet), ohlapno začrtal raziskovalno polje, znotraj katerega se je v letih, ki so sledila, razvijal kot izrazito samosvoj vizualni ustvarjalec. Prav ta omenjeni, kratki film je Davidu prinesel štipendijo s strani Ameriškega filmskega inštituta, konec 60-ih let prejšnjega stoletja, ki se je izkazala za ključno v nadaljnji karieri mladega režiserja.

DL3.jpg

 

Na sledi silnemu

Kljub slovesu pa vsak, ki malce brska in opazuje profiliranje umetniškega opusa Davida Lyncha hitro ugotovi, da gre nedvomno za ustvarjalca, ki ga ne zanimajo površni nesmisli, zabavljaštvo, kratkočasenje ali tolažba tistega, ki gleda - ampak ravno nasprotno. Kot je že Abeceda na začetku njegove kariere nakazala, se zdi, da David rad sledi temnemu, silnemu, nepremagljivemu, aktu moči in nemoči, senci, srhu, skritosti, krhkosti, absurdu, skrivnostnemu, nasilju in paradoksalnosti bivajočega. Vendar vsemu navkljub, vsaj na tokratni razstavi v MGLC-ju, skoraj da ni sledu o morbidnosti. Morda je tovrstna sodba za koga na tem mestu popolnoma nesmiselna, vendar so verjetno to le tisti, ki črno barvo, vsem imanentne strahove človeške duše, grafično tehniko litografije, otroško iskrenost in igro v zreli dobi umetnika, nostalgijo po intuitivno človeškem, enačijo z nečim negativnim in primitivnim.

Slutnja Amerike?

Da pa je razstava v letu 2018, času medijske in politične obsedenosti s črno-belo tehniko in slikanjem domnevno razumne, bi-polarne pomenskosti dobrega in zla tako pomembna, nam lahko priča tudi sam pogled nazaj, v dogajanje iz leta 1968. Čeprav so danes, 50 let kasneje, usta mnogih polna s takšnimi in drugačnimi dosežki, ki jih je prinesel flower power in študentska gibanja iz tistih let, pa se vse pre-rado izpusti tisti, temačnejši razplet gibanja izpred 50-ih let. Namreč ne samo, da so mnogi izmed izpostavljenih, znanih, eksperimentalno naravnanih in ekscentričnih glasbenikov in umetnikov doživeli leta kasneje po 1968, klavrn konec. Tudi številne politične, socialne, ekološke in ekonomske egalitarne in vznesene ideje gibanja so se dosti kasneje, bolj kot ne, izkazale za ne-prizemljene in skrajno ne-prevedljive za obstoječe strukture in gospodarski sistem, ki je očitno takrat bil že dodobra nastavljen. Zdi se, da nam prav David Lynch že s kratkim filmom, Abeceda, vizualno naslika tisto svojo temno slutnjo, ki se jo je očitno že takrat dalo razbrati v paradoksu ameriške družbe, tako lačne globalne hegemonije in nadvlade nad drugimi. Lahko, da je Davidu takrat uspelo nakazati zgolj slutnjo senčne in skrite, nasilne in srhljive strani človeka kot nečesa, neločljivo povezanega s človeško naravo vsakega posamičnega individuuma, vsakega izmed nas. Zdi se na tem mestu sila pomembno, da ob vznesenosti govorov in praznovanj okoli obletnice, pravzaprav nikoli ne pozabimo, da je bil 4. aprila, 1968 ob 6.01 zvečer ob lokalnem času - ustreljen Martin Luther King. Pri tem tudi ni slabo omeniti, da je Luther King aktivno in strogo zagovarjal rasno nenasilje, strpnost, da je lastnoročno Afroameričanom ljudem pobiral iz žepov hladno orožje in jim pridigal civilno neposlušnost, v imenu zagovarjanja dostojanstva in medsebojnega spoštovanja, ter si za to pri 35. letih zaslužil za svoje delovanje in udejstvovanje Nobelovo nagrado za mir, ki mu je bila podeljena decembra leta 1964, 4 leta pred njegovo smrtjo, kot drugemu Afričanu. Djordje Radenković tako briljantno že leta 1968 zapiše njegove besede, v knjižici Martin Luther King, Črni Gandi (Pričevanja, Mladinska knjiga):

‘’Glavna ovira na poti črnca k svobodi ni član sveta belih državljanov ali pristaši Ku Klux Klana, temveč beli zmernež, ki je bolj vdan redu kakor pravičnosti: rajši ima negativni mir brez napetosti kakor pozitivni mir s pravičnostjo …’’

Še globlje

Omemba visoko industrializirane Amerike, neizprosno tehnokratske in izrazito birokratske že v letu 1968, kot navaja Radenković, pa je nedvomno bistvena tudi v slikanju Lyncheve polarnosti perspektive nekoga, ki je bil rojen v Montani, mali zeleni državi tik pod mejo s Kanado, ki slovi po redkosti naseljenosti širnih pokrajin. Po drugi strani, je bistvenega pomena omeniti, da je to leto tudi v skeptični, neizprosni in nenaivni drži Davida Lyncha, po vsej verjetnosti tudi pustilo sledi močne želje in zahteve po celostnem preoblikovanju sistemsko obstoječega. Tisti, ki so odprli in vsaj bežno preleteli zapise v knjigi Davida Lyncha: Kako ujeti veliko ribo (Catching the big fish), izdano leta 2007, verjetno vedo, da David prakticira tehniko transcendentalne meditacije že od leta 1973. Tudi za tiste, ki ne vemo toliko o tej tehniki, nedvomno lahko sklepamo, da gre za dihalne prakse, ki Davidu nedvomno služijo kot orodje pri ustvarjanju in nadaljnjem raziskovanju zrelih in nezrelih sadežev svoje lastne psihe. Kot sam zapiše na enem mestu:

‘’Ideas are like fish. If you want to catch little fish, you can stay in the shallow water. But if you want to catch the big fish, you’ve got to go deeper. Down deep, the fish are more powerful and more pure. They are huge and abstract. And they are very beautiful.’’

Leta 2005 namreč David osnuje globalno fundacijo za širjenje in poučevanje transcendentalne meditacije po šolah, z imenom: David Lynch Fundacija za izobraževanje na področju zavesti in svetovnega miru (David Lynch Foundation for Counsciousness-Based Education and World Peace). Z leti, ki so sledila se izobraževalni fokus razširi ter fundacija deluje tudi z vključevanjem drugih, iz sistema izključenih delov ameriške populacije, ki se soočajo s številnimi tveganji, kot so: brezdomci, vojaški veterani, afriški prebežniki, staroselci in zaporniki. Po poročilih je fundacija štipendirala med 70.000 in 150.000 študentov v 350. šolah po celi Ameriki in Južni Ameriki ter namenila sredstva tudi za nadaljnje raziskovalne aktivnosti.

Kakorkoli že, David Lynch nedvomno je persona in umetnik par excellence. Enoznačnega odgovora kdo je in enotne, sozvočne interpretacije ali kritike njegovih del in umetniških artefaktov - NI. Zato tudi MGLC v sodelovanju s Švicarijo organizira veliko dogodkov, debat in delavnic, ki se jih v prihodnjih tednih in mesecih lahko udeležite.

Če torej si želite razumeti polje kreativnih domislic, nastajanja in izpeljave idej ter mnoštva refleksij drugih o delu tega posebnega in unikatnega ustvarjalca in umetnika, imate torej priložnosti kar nekaj, da si ustvarite lastno mnenje.

Foto: 25yearslatersite.com

Belokranjska čipka iz bodeče žice in tapison Rusofil

Belokranjska čipka iz bodeče žice in tapison Rusofil

Najdba majevskih relikvij in fosilov v največji podvodni jami

Najdba majevskih relikvij in fosilov v največji podvodni jami