Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more
 »Mama tigrica« ali ko je -5 slaba ocena

»Mama tigrica« ali ko je -5 slaba ocena

»Vzela bom vse tvoje plišaste živalice in jih zažgala!« Tako je mati grozila svoji hčerki, ki ni hotela vaditi violine.

Bojna pesem mame tigrice Amy Chua, je svetovna knjižna uspešnica. Profesorica prava z Univerze Yale v knjigi opisuje svoj, kot sama pravi, kitajski način vzgoje dveh hčera. Od deklic je dolga leta neprizanesljivo zahtevala le najvišje ocene v šoli, skromnost in poslušnost. Vendar je to šele uvod. Sophie in Lulu, kakor je ime hčerkama, sta vsak dan najmanj šest ur vadili klasično glasbo in že v osnovni šoli dosegali osupljive dosežke.

»Če ne skačejo po mizah in znajo dostojno povedati nekaj stavkov, je veliko.« Tako bi lahko sklenili knjigo Učitelj, Franka McCourta, ki je 30 let poučeval na ameriških srednjih šolah. Od poklicnih šol v predmestjih do ugledne gimnazije. Razlike in pristopi v vzgoji in poučevanju, ki jih opisuje, so osupljivi. Na priznani gimnaziji učenci ob navodilu naj ima spis 1500 besed, če je le dovoljeno, napišejo 3500 besed. Želijo biti najboljši. Medtem ko dijakom na poklicni srednji šoli ob zaključku učitelji dodajajo točke, če so pobrisali tablo, samo, da izdelajo.

Otroštvo McCourta je nasprotje »mame tigrice«, spominja se, kako so ga kot revnega otroka pretepale nune in duhovniki v katoliških šolah na Irskem, kjer razen, da je grešnik, kakor pravi, ni odnesel prav veliko.

Amy Chua se je rodila v družini, ki je bila sicer sprva zelo skromna, a je njen oče kmalu postal cenjeni doktor fizike in profesor na univerzi MIT. Obema je skupno, da sta že od osnovne šole garala. McCourt je zaradi svojih izkušenj postal šaljivec, Chua pa še bolj ambiciozna. Najbolj se je bala, da bi njeni hčerki, ki sta živeli v izobilju in privilegijih, postali razvajenki.

Nekaj je skupnega tako Franku McCourtu kot Amy Chua, oba spoznata in se na koncu tudi podredita temu, da je vsak otrok drugačen. Ameriški učitelj tako opazuje, kako se otroci borijo, da postanejo kmetje, čeprav so njihovi starši zanje načrtovali Harvard in kitajska mati prizna zmago svoji 13 let stari hčerki, ki po bleščečih ocenah violinskih nastopov, violino postavi v kot in začne povprečno igrati tenis, ker ima rada to igro.

Ali obstaja azijski model vzgoje?

Disciplina je najpomembnejše orodje, ki ga starši lahko predajo otroku. Vsaj za večino korejskih, kitajskih, pakistanskih, indijskih in številnih drugih priseljencev v ZDA. Da to niso zgolj ugibanja, kaže tudi vrsta študij na to temo, ki se je ukvarjala z vplivom azijskega načina vzgoje. Kot ugotavlja Ruth K. Chao, si evro-ameriške mame želijo predvsem, da otrok razvije socialne veščine, medtem ko so mame, ki imajo kitajske korenine prepričane, da so one odgovorne za šolski uspeh svojega otroka, ki ga postavijo na prvo mesto.

Raziskovalka Parminder Parmar  ugotavlja, da imajo starši v ZDA, ki so etnično vezani na Azijo do predšolskih otrok drugačen pristop, več časa posvečajo učenju črk in številk kot prosti igri, čemur dajejo prednost evro-ameriški starši.

Knjiga Amy Chua o »mami tigrici« je bile deležna več neusmiljenih obtožb kot pohval s strani številnih blogov posvečenih vzgoji, češ, da je okrutna in da je uničila otroštvo svojima hčerkama.

Sophie in Lulu sta z mamo še vedno povezani in pravita, da je bilo njuno otroštvo vsekakor zelo naporno, a ne brez ljubezni in nesrečno. Obe, seveda, sta vpisani na univerzi Ivy League in nista nastrojeni proti tako imenovani kitajski vzgoji. Pravita pa, da bosta svojim otrokom vsekakor pustili več svobode pri izbiri dejavnosti. Permisivna vzgoja se jima kljub temu ne zdi dobra izbira, saj so njuni vrstniki zapadali v droge in brezciljna veseljačenja. Kot pravita, se zavedata tudi, da bi se marsikdo ob tempu, ki sta ga imeli onidve, preprosto zlomil.

 Zapis nujne mame o tem, kako je zavrnila čestitki za svoj rojstni dan, ki sta ju narisali hčerki, je dobrodošla iskrenost v času, ko naj bi starši okoli otrok hodili po prstih in je vsaka zahteva hitro označena za »krutost«. Rekla jima je namreč, da vidi, da sta nekaj načečkali v dveh minutah in da pričakuje več truda, saj bo čestitki spravila. To je del bralstva spravilo v javni linč nad avtorico. Zaradi knjige je dve leti nenehno prejemala grožnje s smrtjo. Je šlo za »sproščene starše«?

Najbolj očitno in upravičeno kritike je, tako pri Amy Chua in Franku McCourtu, da je v ZDA za otroke in dijake najbolj stresno to, da je univerzitetno šolanje izjemno drago in si ga privoščijo le premožni. Zraven lahko pristopijo tudi najbolj nadarjeni na posameznem področju ali na žalost tisti, ki so najbolj pripravljeni služiti načrtom vladajoče peščice.

Za sprejem v elitistični Eton, kamor se vpisuje aristokracija in bogataši, so dijaki, ki so se za vpis potegovali s sprejemnim izpitom, dobili vprašanje, kako bi kot predsedniki vlade upravičili poboj civilistov s strani policije, zaradi protestov javnosti. Torej, zanimajo jih le takšni, ki bodo brez pomislekov branili vladajoči red, četudi globoko nepravičen.

Klik na oglas, je podpora za nas. HVALA!

 

 

Najdba majevskih relikvij in fosilov v največji podvodni jami

Najdba majevskih relikvij in fosilov v največji podvodni jami

Oprah 2020: Ljudje me imajo zelo zelo zelo radi

Oprah 2020: Ljudje me imajo zelo zelo zelo radi