Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Zablode sodobne znanosti

Zablode sodobne znanosti

Piše: Miha Novak

Prelomno knjigo The Science Delusion (2012) priporočam v branje tako zapriseženim naravoslovcem kot humanistom.

Rupert Sheldrake se v knjigi Znanost kot zabloda, loti sodobne znanosti. Vpraša se, kako je možno, da se je pojem herezije pojavil v znanosti, čeprav je bila herezija domena cerkvene teologije in oblastniško obsojanje tako imenovanih nevernikov. Sheldrake ugotovi, da je sodobna znanost, ki se je razvila ravno zaradi dvoma o teoloških resnicah, postala sama svoja dogma. Sodobna znanost ne preizprašuje več lastnih resnic, kar je bilo v razsvetljenstvu gonilo razvoja znanosti, temveč svoje resnice utemeljuje kot dogme. To je pomembno izhodišče, ker se je znanost razlikovala od religije ravno s tem, da je »utemeljene« resnice nenehno preverjala. Danes znanost ne dopušča dvoma v svoje dogme, ampak dvomi o vsaki kritiki.

Drugi pomembni razvoj zahodne znanosti je njena povezava z državno politiko z obljubo, da ji lahko pomaga »vladati« po principu, ki ga je zasnoval filozof Francis Bacon, da je znanje moč (knowledge is power). S sodobno profesionalizacijo znanstvene dejavnosti vedno več znanstvenikov jemlje svojo dejavnost kot poklic - kot storitev za nekoga. Kar je obratno od vedoželjnosti, ki je bila pogoj za raziskovanje od Aristotla naprej. S pojavom platonizma oziroma neoplatonizma konec 19. stoletja prevladuje v znanosti dogma tako imenovanega »idejnega sveta«, ki je bolj v prid političnim interesom, kakor znanosti. Namreč, ker se znanost ukvarja z idejami, se s tem v političnih in hierarhičnih poljih paradoksalno omejuje možnost domišljije in drugačnosti, ki je bila značilna raziskovanje po vzoru Aristotla. Raziskovanje je temeljilo na razmerji med stvarmi ter, če je lahko kaj drugače, kar je polje metafizike. Ampak, če znanost deluje na podlagi platonizma, potem za znanost ni več pomembno, kakšen je svet, temveč kako lahko ustreza interesu politike, oziroma kakšen bi moral biti ta svet.

Tipičen primer znanosti, ki služi politični paradigmi sodobnosti, je Richard Dawkins, ki je združil sistemsko teorijo z evgeniko (oz. geni), kar je Darwin strogo obsojal. Dawkins vztraja s svojo dogmo evolucionizma, ki nima empiričnega raziskovanja. Zato še danes empirično ne vemo, kako vrste nastajajo ali kakšni so naravni zakoni. Darwinova evolucija je prinesla poleg generalne teorije o nastanku vrst, še nekaj drugega. To, da so v naravi zakoni, ki se lahko razvijajo tudi po svoje, kar je bilo v nasprotju s trans-kreacionizmom takratnega časa. Zavrnil je mehanistični pogled na naravo in utemeljil, da ima narava svojo moč razvoja. V današnjem času, lahko sklepamo bi bil Darwin velik naravovarstvenik in ekolog.

Današnji evolucionizem ravno obratno od Darwina, zagovarja mehanistiko, moč sistema in tehnike ter odpravo narave. To utemeljuje boj človeka proti človeku, namesto da bi ponudil holistično paradigmo, ki bi pojasnila obstoj stvari. Preobrnjeni evolucionizem je našel svoje mesto v socialnem darwinizmu, ki ni imel podpore pri socialnih disciplinah. Socialni darwinizem se je zatekel k najbolj neempirični znanosti - ekonomiji. Ravno ekonomija, veda, ki ne prepoznava človekovega potenciala, je prevzela mehanistične dogme. Zato uživa podporo politike in vlade, ki takšne raziskave financirajo.

Kaže, da je za znanstvenike danes bolj pomembno, da dobijo priznanje institucij ali da pridobijo akademski naziv, kakor da bi empirično preizkusili svoja dognanja. Prava znanost, ki sledi učinku v naravi, oziroma v polju naravnega, je pravzaprav izpodrinjena iz institucij, akademij in visoko zvenečih eminenc.

Shledrake ugotovi, da se temeljni obrat kot znana Kopernikova revolucija ali Galilejevo odkritje, v znanosti še ni zgodil. Še vedno, kot takrat, ko so verjeli, da je zemlja okrogla, vlada v znanosti isti nihilizem do novega ali do odkritja. Isti mehanizmi, pred katerimi se je znanost borila proti Cerkvi in Državi, so danes znotraj znanosti.

Vprašanje je, ali moramo znanost osvoboditi od vseh dogem in miselnih represij, ali pa je trebaraziskovati izven dogmatičnih institucij?

Po mojem mnenju bi bil ne le zgodovinski čas, ampak čas prihodnosti, če obrnemo list znanosti in začnemo na novo raziskovati naravo, človeka in vsa čudesa, ki nas obdajajo. Kaj ni ravno namen, da razumemo svet, sebe in skupaj sobivamo?

Opomba: Izvorni tekst je objavljen na spletni strani Radia Študent. Objavljeno z dovoljenjem avtorja.

Rusija zaradi prepovedi ne bo sodelovala na Evroviziji

Rusija zaradi prepovedi ne bo sodelovala na Evroviziji

Josif Brodski: Govor na stadionu - šest nasvetov mladim za življenje

Josif Brodski: Govor na stadionu - šest nasvetov mladim za življenje