Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Josif Brodski: Govor na stadionu - šest nasvetov mladim za življenje

Josif Brodski: Govor na stadionu - šest nasvetov mladim za življenje

Prevod: Ana Vipotnik

Osemnajstega decembra 1988, petindvajset let za tem, ko so v Rusiji njegovo pisanje ožigosali kot »protisovjetsko«, in le nekaj mesecev po Nobelovi nagradi za književnost, je ruski pesnik in esejist Josif Brodski na Michiganski univerzi v mestu Ann Arbor nagovoril študente zadnjega letnika. Gre za enega najlepših slavnostnih govorov – v njem je mladim posredoval nekaj temeljnih življenjskih modrosti, spregovoril pa je tudi o vrednotah. Govor so leta 1997 zapisali in ga vključili v knjigo esejev Brodskega O žalosti in razumu z naslovom Govor na stadionu. (Povzeto po oddaji Razgledi in razmisleki na radiu Ars, kjer lahko govor tudi poslušate).

Josif Brodski, Foto: brainpickings.org

Josif Brodski, Foto: brainpickings.org

Življenje je igra z mnogimi pravili, vendar brez sodnika. Učimo se jo igrati bolj z opazovanjem, kotpa z nasveti iz knjig, vključno iz Svetega pisma. Zatorej ne čudi, da jih toliko goljufa, da jih tako malo zmaga in tako veliko izgubi.

Ne drži, da se sploh ne zavedam pritiskov, ki jih tako imenovani moderni svet izvaja nad mladimi, pogrešam tiste, ki so sedeli na vaših mestih kakšnih dvanajst let nazaj, kajti nekateri med njimi so lahko vsaj navedli Deset božjih zapovedi, drugi pa so se celo spomnili imen Sedmih smrtnih grehov. Kaj pa so storili s svojim dragocenim znanjem kasneje, pa tudi kako jim je šlo pri igri, o tem ne vem ničesar.  Vse kar lahko upam je, da je dolgoročno bolje biti voden s pravili in tabuji, ki jih je določil nekdo povsem neotipljiv, kakor pa le s kazenskim zakonikom.

Ker bo vaša doba najverjetneje precej dolga in ker si prizadevate, da bi vam šlo bolje in da bi živeli v spodobnem svetu, ne bi bilo nič narobe, če se seznanite z temi zapovedmi in tistim seznamom grehov ...

A nisem tukaj, da bi poveličeval vrline katerekoli konkretne vere ali filozofije in ni mi v užitek, kakor mnogim drugim, priložnost, da bi kritiziral moderni sistem izobraževanja ali pa vas, njegove domnevne žrtve. Za začetek, ne dojemam vas tako.

Navsezadnje vaše znanje iz določenih področij neprimerljivo prekaša moje znanje ali znanje kogarkoli iz moje generacije. Imam vas za skupino mladih, razumno egoističnih duš na začetku zelo dolgega potovanja. Kar zadrhtim ob misli na njegovo dolžino in se sprašujem, kako bi vam sploh lahko bil v pomoč.

Ali vem kaj o življenju, kar bi vam lahko pomagalo ali bilo pomembno za vas? In če to drži, ali obstaja način, da vam to informacijo predam?

Predvidevam, da je odgovor na prvo vprašanje - da. In ne toliko zaradi tega, ker lahko oseba mojih let v igri eksistencialnega šaha prelisiči kogarkoli izmed vas, kot zaradi tega, ker je po vsej verjetnosti sita veliko stvari, po katerih vi še vedno stremite. 

 (Prav ta naveličanost je nekaj, na kar je treba mlade opozoriti, saj je spremljevalni element tako njihovega morebitnega uspeha kot tudi njihovega neuspeha; te vrste znanje lahko okrepi užitek prvega, kakor tudi lažje prenašanje slednjega.)

Kar pa se tiče drugega vprašanja, pa se resnično sprašujem. Primer zgoraj omenjenih zapovedi lahko preplaši kateregakoli govorca na slavnostni podelitvi diplom, kajti prav Deset božjih zapovedi je bilo govor na slavnostni podelitvi diplom in to dobesedno. A med generacijami obstaja prosojen zid, zavesa ironije, če želite, prosojna tančica, ki ne dopušča izkušnjam skoraj nobenega prehoda. V najboljšem primeru gre skozi le kak nasvet.

1. Menim, da se vam zdaj in v prihodnje izplača osredotočati na natančno uporabo jezika. Poskušajte graditi svoj besedni zaklad in z njim ravnati, kot ravnate s svojim tekočim računom. Bodite nadvse pozorni do njega in poskušajte povečati svoj zaslužek. Namen ni povečati zgovornost v spalnici ali pri vašem profesionalnem uspehu - dasiravno je tudi to lahko možna posledica - niti ni namen, da postanete sofisticiran govorec. Namen je, da se lahko kar se da popolno in natančno izražate; z eno besedo, namen je vaša uravnovešenost.

Saj kopičenje neizrečenih in nepravilno artikuliranih reči lahko vodi do nevroze. Vsakodnevno se naši psihi dogaja dosti vsega, vendar pa način našega izražanje pogosto ostaja isti.

Artikulacija zaostaja za izkušnjo. To za psiho ni dobro. Občutki, nianse, misli in percepcije, ki ostanejo anonimni, nezmožni biti izrečeni, in ki so nezadovoljni z približkom, so potlačeni v človeku in lahko vodijo do psiholoških eksplozij ali implozij. Da bi se temu izognili, se ni treba spremeniti v knjižnega molja. Treba si je enostavno priskrbeti slovar in ga vsakodnevno brati, izmenično s knjigami poezije.

A slovarji so najpomembnejši. Veliko jih obstaja, nekaterim je priloženo celo povečevalno steklo. So sorazmerno poceni, a tudi najdražji med njimi (tisti, opremljeni s povečevalnim steklom) stanejo dosti manj, kakor en sam obisk psihiatra. Če boste kljub vsemu obiskali kakšnega, potem upam, da zaradi simptomov odvisnika od slovarjev.   

2. Zdaj in v prihodnje poskušajte biti ljubeznivi do svojih staršev. Če vam to zveni preblizu “Spoštuj svojo mater in očeta”, pa naj bo tako. Vse kar želim povedati je, da se jim poskušajte ne upirati, kajti po vsej verjetnosti bodo umrli pred vami in si tako lahko prihranite vsaj ta vir občutka krivde, če ne celo žalosti.

Če se že morate upirati, potem se upirajte raje onim, ki jih ni tako lahko prizadeti. Straši so tarča, ki stoji preblizu (kakor tudi sestre, bratje, žene ali možje); razdalja je takšna, da ne moreš zgrešiti. Upor proti lastnim staršem z vsemi temi “od-tebe-ne-bom-vzel-niti-centa”, je v osnovi zelo buržujska reč, saj nudi uporniku največje udobje, v tem primeru, mentalno udobje; udobje lastnih prepričanj. Čim pozneje pridete do tega vzorca, pozneje postanete mentalni buržuj, dalj časa kot ostanete skeptični, negotovi, v intelektualnem neudobju, toliko bolje za vas.

Po drugi strani pa je seveda tisto “niti centa” tudi praktično, saj bodo vaši starši najverjetneje vse kar imajo, zapustili vam in uspešni upornik se bo znašel z celim in nedotaknjenim premoženjem. Drugače povedano, je upor zelo učinkovit način varčevanja. So pa obresti gromozanske; dejal bi, da vodijo v bankrot.

3.  Ne pričakujte preveč od politikov. Pa ne toliko zaradi tega, ker so neumni ali nepošteni, kar je večinoma res, ampak zaradi obsežnosti njihove službe, ki je prevelika celo za najboljše med njimi. Ne pričakujte veliko tudi od te ali one politične stranke, doktrine, sistema ali načrta. Največ kar lahko naredijo je, da zmanjšajo socialno zlo, izkoreniniti pa ga ne morejo.

Ne glede na to, kako občutna je izboljšava, bo iz etičnega vidika vedno zanemarljiva, saj bodo vedno obstajali ti - pa četudi bo to le en človek - ki ne bodo imeli koristi od te izboljšave. Ta svet ni popoln; Zlate dobe nikoli ni bilo in je ne bo. Edino, kar se bo s svetom zgodilo, je to, da bo postal večji, torej, bolj naseljen, a obenem nič večji po obsegu.

Ne glede na to, kako pravično je mož, ki ste ga volili obljubil razrezati pito, ta ne bo nič večja. Pravzaprav bodo porcije morale postati manjše. V luči tega, ali raje, v temi tega, je bolje, da se zanesete na domačo kuhinjo, torej, da sami upravljate s svetom - vsaj s tem delom sveta, ki se nahaja znotraj vašega dosega, znotraj vašega radija. A pri tem se morate prav tako pripraviti na pretresljivo spoznanje, da tudi te vaše pite ne bo dovolj. Morate se pripraviti, da boste najverjetneje obedovali prav tolikokrat razočarani, kakor hvaležni.

Najtežja lekcija je, kako ohranjati konstantnost v kuhinji, kajti če boste postregli s to pito le enkrat, boste s tem utvarili kar precejšnja pričakovanja. Vprašajte se, ali si lahko privoščite redno dobavo pit, ali boste raje računali na politike?

Kakršenkoli že bo rezultat teh samoizpraševanj in ne glede na to, v kolikšni meri misliš, da svet lahko računa na tvojo peko, lahko začneš takoj in vztrajaš, da te´ korporacije, banke, šole, laboratoriji, kjer boš delal in katerih prostori so v vsakem primeru ogrevani in varovani 24 ur na dan, dovolijo da brezdomci prenočujejo v njih, zdaj, ko je zima.

4. Ne poskušaj izstopati, poskušaj biti skromen. Že zdaj nas je preveč in zelo kmalu nas bo še več. Vzpenjanje proti soju žarometov se vedno dogaja na račun tistih, ki tega ne bodo počenjali. Če moraš stopiti nekomu na prste, še ne pomeni, da mu moraš stati na ramenih. Sploh pa je človeško morje vse kar boš videl s te razgledne točke, poleg teh, ki so, kakor ti, prevzeli podobno izstopajoč in obenem negotov položaj. Teh, ki jim rečemo bogati in slavni. Na splošno je vedno nekaj rahlo neokusnega v tem, da ti gre bolje, kot tebi podobnim, a ko se ti tebi podobni štejejo v milijonih, to drži še toliko bolj. K temu bi bilo potrebno dodati, da so dandanes bogatih in slavnih prav tako cele trume in da je tam gori na vrhu velika gneča.    

Če bi torej rad postal bogat, slaven ali pa oboje, se tega vsekakor poloti, a ne pretiravaj. Če se ti zahoče imeti, kar ima nekdo drug, s tem izgubljaš svojo enkratnost; po drugi strani to seveda spodbuja množično proizvodnjo. A ker tečeš skozi življenje le enkrat, je edino razumno, da se poskušaš izogniti najočitnejšim klišejem, vključno z omejenimi izdajami. Ne pozabite, da tudi predstava o ekskluzivnosti ravno tako manjša vašo enkratnost, da ne omenjam, da krči vaš občutek za realnost na že doseženo. Dosti bolje kot pripadati kateremukoli klubu je, da se prerivaš z množica teh, ki glede na svoje dohodke in svojo pojavo vsaj teoretično predstavljajo neomejen potencial. Poskušajte biti bolj podobni njim, kot pa onim, ki jim niso podobni. Poskušajte se oblačiti v sivo.  Mimikrija je zaščita individualnosti in ne njen poraz. Predlagal bi vam tudi, da govorite tišje, a bojim se, da boste mislili, da grem predaleč. Vseeno, zapomnite si, da je vedno nekdo poleg vas, vaš sosed. Nihče vas ne prosi, da ga imejte radi, a ne prizadenite ga in ga ne spravljajte v preveliko nelagodje; poskušajte previdno stopiti na njegove prste. Če bi si zaželeli njegovo ženo, se vsaj spomnite, da to priča o jalovosti vaše domišljije, o vaši nevednosti ali dvomu v neomejene možnosti realnosti.

V najslabšem primeru se poskušajte spomniti od kako daleč - od zvezd, iz globin vesolja, morda iz njegovega drugega konca - je prišla zahteva, da tega ne storite, kakor tudi ta ideja, da ne ljubi svojega soseda nič manj kakor samega sebe. Morda vedo zvezde, te hrepeneče oči, o gravitaciji in o osamljenosti več od tebe. 

5. Za vsako ceno se poskušajte izogniti dodelitvi statusa žrtve. Izmed vseh delov telesa bodite najbolj pozorni na svoj kazalec, kajti ta si močno želi iskati krivce. Uperjeni prst je zaščitni znak žrtve. Je nasprotje znaka V in sinonim za predajo. Ne glede na to, kako neznosen je vaš položaj, zanj ne poskušate kriviti karkoli ali kogarkoli; zgodovino, državo, nadrejene, barvo kože, starše, lunino meno, otroštvo, privajanje na kahlico in podobno.

Meni je ogromen in utrudljiv in samo ta ogromnost in utrudljivost je zadosti nespodobna, da odvrne vašo inteligenco, da bi izbirala iz njega. V trenutku, ko nekaj obdolžite, uničite vašo odločnost, da bi karkoli spremenili; lahko bi celo dejali, da prst, ki si želi krivcev, tako divje oscilira, ker odločnost sploh nikoli ni bila dovolj velika.

Nevsezadnjeje status žrtve prav prikupen. Budi sočutje, nagrajuje, celotni narodi in kontinenti pa uživajo v mraku mentalnih razprodaj, ki jih razglašajo za vest žrtve.

Obstaja celotna kultura žrtve, ki sega od psihoterapevtov do mednarodnih posojil. Navkljub domnevnemu cilju te mreže, pa njeni rezultati znižujejo splošna pričakovanja do te mere, da je vsaka malenkost videti kot velik dosežek. Seveda je to blagodejno in glede na pomanjkanje svetovnih zalog morda celo higienično in v želji po boljši identiteti to lahko tudi storite - a poskusite se temu upreti. Kolikor koli obilni in neizpodbitni so dokazi, da ste na strani poražencev, jih negirajte tako dolgo, dokler veste zase, dokler vaša usta lahko izgovorije “Ne”.  

Nasploh poskušajte spoštovati življenje ne le zaradi njegovih dobrin, ampak tudi zaradi njegovih težav. Te so del igre, in dobro pri težavah je to, da te´ niso prevara. Kadarkoli ste v težavah, v kakšnih škripcih, na robu obupa ali obupani se spomnite; to je življenje, ki govori z vami v edinem jeziku, ki ga obvlada. Z drugimi besedami, poskušajte bitimalce mazohistični: brez kančka mazohizma smisel življenja ni popoln. Če vam kaj koristi, si poskušajte zapomniti, da je človeško dostojanstvo absoluten pojem in se ga ne da razdeliti na dele, je nekonsistentno s sklicevanjem na posebne primere, ter pridobiva svojo eleganco iz zanikanja očitnega.

Če se vam bo zdel ta argument nekoliko nepremišljen, pa pomislite vsaj na to, da s tem, ko sebe dojemate kot žrtev povečujete vakum neodgovornosti, ki ga tako radi zasedajo demoni ali demagogi, kajti ohromljena volja ni nikakršna poslastica za angele.

6. Svet v katega boste vstopili in v njem bivali ni na dobrem glasu. Bolje mu je šlo pri geografiji kakor pri zgodovini; še zmeraj je dosti bolj privlačen vizualno kakor socialno. Ni ravno prijeten kraj, kar boste kmalu ugotovili in precej dvomim, da bo postal kaj prijetnejši, ko ga boste zapuščali.   

A vendar, je to edini svet, ki je na voljo; alternativa ne obstaja in tudi če bi, ni nobenega zagotovila, da bi bila kaj boljša od te. Tam zunaj je džungla, in tudi puščava, spolzek teren, močvirje itd. - dobesedno, in kar je najhuje, tudi v prenesenem pomenu. A vendar, kot je dejal Rober Frost; “Najboljša pot je vedno skozi”. V neki drugi pesmi pravi tudi, da pomeni “biti socialen - odpuščati”. Z nekaj opombami o tem, kako priti skozi, bi tudi rad zaključil.

Poskušajte se ne ukvarjati s tistimi, ki vam bodo poskušali zagreniti življenje. Teh bo veliko - tako po uradni dolžnosti, kakor tistih samozvanih. Prenašajte jih, če jim ne morate uiti, a ko ste se jim uspeli izogniti, jih čim hitreje odslovite.

Najpomembneje je, da se poskusite izogniti pripovedovanju zgodb o krivici, ki so vam jo prizadejali; izogibajte se temu, ne gleda na to, kako dojemljivo je vaše poslušalstvo.

Te vrste zgodb podaljšujejo obstoj vaših nasprotnikov; najverjetneje računajo na to, da ste zgovorni in boste o svoji izkušnji povedali drugim. Noben posameznik ni sam po sebi vreden vaje iz nepravičnosti (ali pa iz pravičnosti). Razmerje ene na ena ne upraviči truda; odmev je tisti, ki šteje. To je glavni princip kateregakoli zatiralca, pa če je sponzoriran s strani države ali pa samoizučen. Zatorej izmaknite ali utišajte odmev, tako da ne dopustitedogodku, da zahteva kaj več časa, kot ga je potreboval, ko se je pojavil, ne glede ne to, kako neprijeten ali pomemben je bil.

Kar storijo vaši sovragi pridobiva svojo važnost ali pomen iz tega, kako reagirate vi. Zato pohitite skozi ali okoli njih, kakor da so rumene, in ne rdeče luči. Ne zadržujte se mentalno ali verbalno pri njih; ne ponašajte se s tem, da ste jim odpustili ali pa jih pozabili - v najslabšem primeru, ima prednost pozabljenje. Na ta način boste prihranili svojim možganskim celicam veliko nepotrebnega vznemirjenja; na ta način boste morda celo rešili te trme same pred sabo, saj je verjetnost, da bo pozabljeno krajša od verjetnosti, da ti bo opročšeno. Zato zamenjajte kanal; te tv mreže ne morete ukiniti, a ji lahko vsaj znižate gledanost. Ta rešitev verjetno angelom ne bo všeč, a vendarle, njen namen je, da prizadane demone in trenutno je to edino, kar zares šteje.  

Prihodnosti vam ne morem napovedati, a že s prostim očesom se vidi, da imate kar nekaj prednosti. Nenazadnje, rodili ste se, kar je že samo na sebi pol dobljene bitke in živite v demokraciji, tej pol nočni mori in pol utopiji, ki posamezniku pod noge meče manj preprek, kakor njene alternative.

Zablode sodobne znanosti

Zablode sodobne znanosti

Evrovizijska »demokracija«: Ukrajina prepovedala nastop ruske zmagovalke

Evrovizijska »demokracija«: Ukrajina prepovedala nastop ruske zmagovalke