Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Andrej Kocan - Kitajska in odkrivanje moči etno glasbe

Andrej Kocan - Kitajska in odkrivanje moči etno glasbe

Foto: Andrej Kocan

Foto: Andrej Kocan

Andrej Kocan je doktorski študij fizike zamenjal za glasbo. Spoznaval jo je že kot tonski tehnik na Radiu Študent. Odločilno je bilo, da so ga sprejeli na Dansko kraljevo akademijo za glasbo, kjer je selekcija kandidatov z vsega sveta. Tam se je posvečal klasični glasbi. Presenetljive dimenzije etno glasbe je srečeval na potovanjih po Ukrajini, Peruju in Kitajski, kjer je eno leto tudi študiral. Rezultat je izjemen zvočni izdelek The Other Side of China.

Kako je naključni popotnik sprejet v svet kitajske ljudske glasbe? So potrebna priporočila, potrpežljivost, znanje?

Foto: Andrej Kocan

Foto: Andrej Kocan

Potreben je čas, da spoznaš, v kakšen prostor si prišel in kakšna pravila v njem veljajo. Prve štiri mesece sem porabil samo za to, da sem se udomačil v novem prostoru. Čeprav je Šanghaj svetovna prestolnica, tudi študentje slabše govorijo angleško in se zato zelo težko znajdeš. V tako velikem mestu ljudska in tradicionalna glasba ni prisotna, če odštejem predstave oper v elitnih teatrih. Ljudsko glasbo sem nameraval poiskati v Yunnanu, skrajnem jugozahodu Kitajske, kjer živi veliko manjšinskih avtohtonih ljudstev in določil datum odhoda v januarju. Še decembra nisem vedel, kako naj to izpeljem. Kako naj se znajdem v 5 milijonskem mestu z zelo slabim znanjem Kitajščine? Slučajno sem svoji učiteljici kitajščine v Šanghaju omenil moje zanimanje za ljudsko glasbo in načrte. Vzkliknila je, da je njen zelo dober prijatelj iz Kunminga tonski mojster in da mi bo pomagal. To je bila prva vstopnica, brez katere projekt ne bi zaživel. Pri njem in njegovi partnerki, ki izhaja iz enega izmed avtohtonih ljudstev, sem bil dobrodošel in sta neverjetno lepo poskrbela zame. Od tam sem se odpravljal na krajše odprave v podeželske predele. V vsakem kraju, kamor sem prišel, sem ponavljal isto vprašanje, kje lahko slišim staro ljudsko glasbo. Treba je vedeti, da potrošništvo prodira v vse pore življenja tudi na vaseh, zato stara glasba izginja. Vedno težje je najti osebe, ki še znajo peti ali igrati ljudsko glasbo in z njo živijo. Ob tem morajo se odločajo, ali bodo izročilo zaupali tujcu. Pomembna je energija, s katero pristopiš do njih. Kitajci in njihova kultura je prežeta s tem, da te hitro »preberejo« in če deluješ neprijetno, se stvar hitro konča pri »ne vem«.

O Kitajski imamo veliko predstav iz medijev, zato jo večinoma doživljamo skozi sodobno množično proizvodnjo. Kakšna predstava o Kitajski se je tebi izoblikovala v času študija v Šanghaju?

Kitajsko sem doživel kot svet, ki deluje po čisto drugih pravilih. Vendar kljub navideznemu kaosu sistem dobro deluje. Treba se je naučiti tamkajšnjih pravil in jih tudi spoštovati. Ljudje so izjemno skromni in si razvajenosti ne morejo privoščiti. Komunikacija ne poteka neposredno, kot smo mi navajeni, ampak v posebnem slogu. Ključen je jezik, ki je izjemno bogat in popolnoma drugače zgrajen od evropskih. Šele pri zelo izobraženih zares uvidiš, kako izjemno so razgledani in talentirani. Njihova jasnost pogleda in bogata kultura sta me prevzeli, hkrati tudi njihova umirjenost. V mislih imam predvsem mojstrico profesorico klasičnega kitajskega instrumenta guqin in tonskega mojstra, ki je deloval kot kungfu mojster in se tudi tako loteval snemanj. Prav neverjetno! Ko hodiš po ulicah Šanghaja, opaziš zahodnega človeka, večinoma so to mladi izseljenci, ki delajo za velike korporacije na Kitajskem. Pri Kitajcih je veliko skromnosti, pri zahodnjakih je prisotna nekakšna samozaverovanost. Zato ni presenečenje, da na nas gledajo zviška, ker takšen nastop pri njih velja za nezrelega, čeprav nas po drugi strani poskušajo posnemati. Kitajska je tudi dežela nasprotij.

Kako Kitajci doživljajo svojo glasbeno tradicijo?

Evropska klasična glasba je prodrla na Kitajsko pred približno 100 leti. Pred tem »naših instrumentov« tam praktično ni bilo, in ta moda je postala kmalu glavni predmet na konservatorijih, ki imajo oddelke in programe podobne našim. Njih zanima »naša« glasba, tudi filozofija, kar bi lahko imenoval vedoželjnost. V Evropi se niti ne potrudimo prevesti njihovih del, na univerzah obravnavamo skoraj izključno evropske avtorje, razen peščice najbolj znanih kot je na primer Konfucij in to gre pri skoraj vseh vedah, od filozofije do glasbe. Kar se tiče glasbe se ne naučimo niti enega velikega kitajskega dela. Kitajska na konservatorijih ohranja močne oddelke klasične in tradicionalne kitajske glasbe, kjer poučujejo še vedno po principu mojster – učenec, kjer profesor vodi učenca celostno, ne zgolj pri poučevanju tehnike. Poleg tega imajo na akademijah tudi oddelek za etno glasbo, kjer vsaj nekatere manjšine dobijo mesto za njihovo tradicionalno glasbo. Glasbeno izročilo Kitajske je izjemno raznoliko, že samo različnih zvrsti oper je kakšnih 100 in na to so zelo ponosni, vsepovsod poudarjajo »5000 years of Chinese culture«. Čeprav je zahodna glasba zelo popularna, nikoli ne bodo pozabili na svojo tradicijo.

Katera glasbena izkušnja te je na Kitajskem najbolj presenetila?

Foto: Andrej Kocan

Foto: Andrej Kocan

Presenečenj je bilo veliko. Po več kot tednu iskanja glasbenega izročila v hribovitem predelu severnega Yunnana, na začetku Tibetanske planote, sem srečal domačine, ki so me za napitnino peljali do starejšega človeka. Domačin ga je poskušal nagovoriti, da bi nekaj zaigral, a ta mu je rekel, naj mene, turista, odslovi. Ko sem začutil, kaj si misli o meni, sem v polomljeni kitajščini povedal, da si res želim posneti njegovo glasbo in da študiram v Šanghaju. To ga je prepričalo in spustil me je v svoj skromni dom. Takrat sem prvič v živo slišal suono, tradicionalni kitajski instrument, ki ima poseben status in se je uporabljal tudi za ritualno glasbo. Po močnem požirku domačega žganja je zaigral meni in domačim, ki smo sedeli ob ognju. Melodija me je globoko pretresla. Po zaigranem sem s prstom pokazal na TV, kjer je odmevala turbo verzija folk glasbe, in zinil, da je njegova glasba res pomembna in ne to, kar se vrti po televiziji. Mladi, ki so sedeli ob ognju, so me začudeno pogledali. Šele čez čas sem izvedel, da je zaigral melodijo, ki se uporablja za slovo od umrlih. Izjemno močna je bila tudi izkušnja pri predbudističnem menihu.

Z ljudsko glasbo imaš poleg Kitajske, izkušnje tudi s področja Balkana, Ukrajine in Peruja. Bi lahko govorili o kakšni antropološki stalnici ljudske glasbe?

Foto: Andrej Kocan

Foto: Andrej Kocan

Predvsem sem dojel, kako močna je ljudska glasba. Dokler je živa, pomaga človeku skozi življenje, omogoča mu, da se povezuje z naravo, lahko bi rekel tudi z nadnaravnim. Tradicionalno je bila glasba povezana z obredi in praznovanji. Pesem je bila povezava s silami okoli nas, most do generacij za nami, in modrosti, ki se je prenašala z ustnim izročilom. Nekatere pesmi iz Peruja so mi zvenele podobno, kot nekatere pesmi plemen na Kitajskem. Gre predvsem za način petja pesmi, po mojem mnenju izjemno starih melodij, na katere prosto improvizirajo svoja besedila, ki so osebno izpovedna. Takšne pesmi imajo učinek samozdravljenja. Tukaj ne govorim o pesmih, ki se pojejo ob raznih slavjih v skupini in govorijo o dekletih in fantih ali kot pri nas o odhodu v vojsko. Govorim o zelo intimnih pesmih. V sodobnosti je glasba postala potrošniško blago, in čeprav se pri nas zdi, da ima ljudska pesem vsaj neko mesto v folklornih oddajah, ki imajo namen ohranjati ljudske napeve, je ta tip pesmi praktično izbrisan.

Ukvarjaš se tudi s snemanjem klasične glasbe, ki velja za vrhunsko, s sodobno in ljudsko glasbo. Kakšno sporočilo ima za nas nešolana ljudska glasba, v času, ko je večina zvokov tehnološko predelana?

Zelo kompleksno vprašanje. V mladosti sem imel obdobje navdušenja nad elektronsko glasbo, ki je zelo stimulativna in atraktivna in mi je še vedno blizu. Pridejo trenutki, ko se zaveš, da je nekako prazna. Glasba je izvorno povezana z rituali in ritmom, ki povzroča posebna stanja. Uporaba tehnologije je potrebna predvsem, ker smo otopeli. Zadnja leta sem se ukvarjal predvsem s teorijo in snemanjem klasične glasbe in ugotovil, da so se me najbolj dotaknila dela velikih skladateljev, ki so se uvrščala med njihova zadnja dela. Ugotavljam, da je veliko klasične glasbe predvsem tour de force uma. Šele v obdobju, ko so veliki skladatelji začutili bližino smrti, so se nehali postavljati s svojim obvladovanjem glasbene teorije in virtuozne tehnike, ter napisali dela, ki se te vedno dotaknejo. Zdi se mi, da najmočnejše sporočilo v glasbi izvira iz ljudske pesmi, ki ima nevidno povezavo s pradavnim in identiteto. V 20. stoletju gre za načrtno brisanje povezave glasbe s človeškim in s tradicijo. Deloma je bilo to dogajanje tudi politično motivirano in uravnavano, kot neke vrste kulturni imperializem in elitizem. Te zgodbe, sploh iz časov hladne vojne, se berejo kot politični triler. Zato klasično glasbo dojemam drugače kot prej. V Evropi si domišljamo, da je naša klasična glasba vrhunec umetnosti, čeprav so velika dela praviloma črpala iz tradicije, v 20. stoletju velikokrat iz neevropske. Če si pogledamo nezahodne tradicionalne glasbe, je v ospredju še vedno predvsem improvizacija, medtem ko je v naši klasični glasbi vsaj zadnjih sto let ideal predvsem poustvarjanje, torej dosledno izvajanje not, kot so zapisane. Šele z improvizacijo se zares prepustiš toku in deluješ tudi kot medij med nevidnim svetom in našim, spustiš um in kontrolo.

Pripravljaš še na ponovno glasbeno snemanje na Kitajskem. Kaj botruje tej odločitvi, kakšni so cilji in želje?

Foto: Andrej Kocan

Foto: Andrej Kocan

Kitajska ima uradno 55 manjšin, od tega so nekatere plemena, z nekaj tisoč ljudmi ali gre za manjšine velikih narodov, kot so Kazaki, Mongoli, Tibetanci in Ujguri. Mika me na severozahod Kitajske, na področje centralne Azije, kjer je posebna avtohtona glasba. Tamkajšnje kulturno izročilo, ki je ravno tako izjemno bogato, je pri nas praktično neznano. Rad bi se podal in približal avtohtonim kulturam, ki so tam še žive, in to glasbo prinesel k nam na zahod, da bi ljudje začutili, da obstaja še kaj, razen turbo folka, industrije popa, ki je praktično v službi kapitala. Glasbo nevede uporabimo kot mamilo, ki nam pomaga ohranjati naš slog življenja, čeprav nas teži. Podobno kot kava, pijemo jo, da smo bolj učinkoviti pri delu, ki ga ne maramo. Osebno mi pomeni ta pot iskanje glasbe, ki ima moč, da znotraj nas kaj spremeni, da se potem lahko soočimo z izzivi, ki jih sami ne bi zmogli. Sebe vidim kot prevajalca, ki zvoke starodavnosti približa sodobnemu ušesu, ki jo tako lažje sprejme. Upam, da glasba, ki sem jo zbral in uredil, doseže vsaj koga, to je že uspeh. Želim dati glas ljudem, ki so pogosto spregledani, njihov način življenja in življenjski prostor pa potisnjen na rob. Mogoče se s tem vsaj za kratek čas zavemo, da nismo sami tukaj in da s svojimi dejanji uničujemo dragocene kulture, ki nam imajo marsikaj povedati. Na akademiji na Danskem sem naredil preizkus, ki sem nu namenil kar nekaj časa, ker smo bili zbrani študentje glasbe iz cele Evrope. Povabil sem jih v studio, da naj mi zaigrajo eno svojo domačo ljudsko. Po večini niso znali niti ene prave ljudske pesmi. Torej bodoči strokovnjaki, ki se bodo profesionalno ukvarjali z glasbo celo življenje. Francoz mi je zaigral Mojster jaka, Danska študentka božično pesem o Kristusu, iz Finske sem dobil komponirano ljudsko. V Evropi smo praktično izbrisali ljudskost, tako kot tradicionalno medicino. Če se tega vsaj zavemo, je že en korak v pravo smer. V Ukrajini mi je vrhunska interpretka ljudskih pesmi rekla, poglej, zakaj mi drvimo tja v Indijo, kaj iščemo tam? Mi sami imamo v svoji kulturi močne pesmi in izročilo. Da, pri njih mogoče to še velja. Ko sem spraševal Medveščka, antropologa, ali pozna koga od starovercev, ki bi bil pripravljen zapeti kakšno pesem, je dejal, da jih ni več, da so že nekaj desetletij nazaj vsi pomrli.

Krvavi vsakdan ali veganski fanatizem?

Krvavi vsakdan ali veganski fanatizem?

Meryl Streep in ogabna dvoličnost Hollywooda

Meryl Streep in ogabna dvoličnost Hollywooda