Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Mestna solata za 230 milijonov evrov

Mestna solata za 230 milijonov evrov

Oddaja Preverjeno, (24.ur.com).

Oddaja Preverjeno, (24.ur.com).

»Dal ga bom na pol,« je rekel kralj Salomon ženskama, ki sta obe trdili, da sta materi otroka. Prava mati se je raje odrekla otroku, kot da umre.

Komu je v tej meri mar za propadajoči spomenik slovenske arhitekturne dediščine Jožeta Plečnika, se je spraševala oddaja Preverjeno? Investitorju Jocu Pečečniku, ki ga želi nadgraditi, delu stroke, ki je zgrožena nad njegovim projektom, drugemu delu stroke, ki meni, da je bistveno, da se sploh kaj ohrani ali sosednjim prebivalcem Fondovih blokov, ki želijo v miru gojiti svoj mestni motovilec.

Dr. Peter Krečič meni, da investitor Joc Pečečnik, ki želi na mestu Plačnikovega stadiona za Bežigradom zgraditi nov obsežen športni kompleks, »nima posluha za Plečnika«. Kaj ni to logično? Stroka lahko sodeluje z investitorji, poslovnež, ki ni preživel desetletja v arhitekturnem izobraževanju, ne more imeti poglobljenega znanja profesorja. Damjan Prelovšek je napisal ostro kritiko Pečečnikovih namer:

Če hočemo razumeti njegovo početje, je treba nekoliko pokukati v zakulisje zadeve. kot vemo, je Pečečnik lastnik podjetja Elektronček, ki se ukvarja z izdelavo igralnih avtomatov za ameriško tržišče. Za uspešno prodajo take robe pa onkraj oceana obstaja predpis o ustrezni licenci, ki jo podeljuje American Gaming Association. Pogoj zanjo je, da ima proizvajalec ustrezno izobrazbo in da v domačem okolju investira v javno dobro. S prvim je bilo nekaj težav, ker se je izkazalo, da predloženo visokošolsko spričevalo ni pravo. (...) Američani so Pečečniku za ureditev nogometnega stadiona za Bežigradom podelili začasno licenco, ki pa je ob nedokončani investiciji ni mogoče podaljševati v nedogled. Od tod njegova izjava, da se s stadiona nikoli ne bo umaknil, s čimer je dejansko postavil na laž vse svoje prejšnje govorjenje o spoštovanju spomeniškovarstvenih načel. Mesto in Olimpijski komite Slovenije mu vsako leto znova podaljšujeta pogodbo.

Pečečnik ima ob tem nemara prav, ker poziva k odgovornosti politiko. Si država ne želi 40 milijonov evrov davka, ki bi ga zaslužila s projektom? Imamo morda denarja preveč, pa slučajno zato ne vemo? »Ali Slovenci ne maramo Slovencev in moramo celo državo prodati,« se sprašuje. Naša rodna gruda z lahkoto nosi Mullerje, Spare, Hoferje in Lidle, športnega parka slovenskega investitorja pa kot kaže ne, ker je s projektom vse narobe od hrupa, do videza in ogrožanja miru prebivalcev Fondovih blokov. Lahko se strinjamo z njihovo civilno pobudo. Kaj pa odgovornost državnih institucij, ki so takšno prodajo dovolile in zdaj le pasivno gledajo spopad akterjev?

Jožeta Plečnika ne moremo obuditi iz groba, da bi ga vprašali za mnenje o stadionu. Strinjamo se lahko, da je najpomembneje, da spomenik ne propada. Nezmožnost dialoga med sosedi in investitorjem je na veliko žalost pri nas že skoraj pregovorna, politika pa skrajno neučinkovita tam, kjer bi jo najbolj potrebovali – v doseganju konstruktivnih kompromisov v dobro kulturne dediščine, prebivalcev, mesta in države.

Prav gotovo so stanovalci Fondovih blokov tako dobrosrčni kot večina Slovencev in nakazujejo po 5, 10 ali celo več evrov družinam v stiski, ki so na socialnem dnu zaradi nezaposlenosti. 830 delovnih mesti, ki jih napoveduje investitor, je zelo pomemben podatek, ki bi si ga lahko bolj vzeli k srcu. Poleg upravičene bojazni, da bo Ljubljana poleg omenjenih supermarketov le še kulisa za turiste pod Ljubljanskim gradom. Mesto mora živeti, se razvijati in investicije so nujne. Gospa Karmen Stariha, ki zastopa stališča stanovalcev Fondovih blokov, je investitorja dala ob bok teroristom z vojnih območij, češ, da je odgovoren za propadanje kulturnega spomenika. Oprostite, kdo ga je pa prodal? Poleg tega, da bi se o vsebini takšne izjave z etičnega vidika dalo še precej razpravljati.

Čez domačo je ni!

Vse se da, če se hoče!

Vse se da, če se hoče!

Naj dobi svoje mesto v projektu, vrednem 230 milijonov evrov, še velecenjena solata, ta centralni del slovenskega družinskega kosila. Čez domačo jo ni, kajne? Civilizacije se bodo vzpenjale in propadale, solata bo ostala, v tem imajo sosedje stadiona prav. Lahko investitor ponudi v skladu s sodobnimi trendi urbane vrtove na novogradnji, poišče rešitev za vrtove na strehah?

Se bo našel kakšen politik, ki bo znal združiti interese prebivalcev in investitorja? Dogovoriti se je možno v skupno dobro vse. Profesor in podžupan Janez Koželj z Mestne občine Ljubljana ugotavlja, da nam za enkrat kompromisi ne grejo. Morali bi nam biti veliko bolj v interesu, če ne želimo cepetati na mestu. Drži, da je Plečnikova mojstrovina neprecenljive vrednosti, vendar se odgovornost prevzema drugače kot s kazanjem s prstom na poslovneža. Potrebna so dejanja. Biblijska zgodba o Salomonu pušča precej manj dvoma, kot bi si morda želeli. Plečnikov stadion bo zaščitil pred uničenjem tisti, ki se raje umakne, kot da gleda propad dragocenega dela slovenske kulturne dediščine. Enkrat se je na tem stadionu že izdala domovina. Se bo še drugič?

 

Meryl Streep in ogabna dvoličnost Hollywooda

Meryl Streep in ogabna dvoličnost Hollywooda

Jej, moli, ljubi in se loči

Jej, moli, ljubi in se loči