Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Polona Frelih: »Amerika ni hudič in Rusija ni angel«

Polona Frelih: »Amerika ni hudič in Rusija ni angel«

 

Polona Frelih, dolgoletna dopisnica iz Moskve, poznavalka ruske zunanje politike in urednica nove spletne strani RBTH.

 

Medijsko in akademsko okolje je nedavno spodbodel dogodek v povezavi z Melanio Trump. Si imela tudi ti v ZDA podobno izkušnjo?

Ob zaključku študija v ZDA sem prišla zadnji dan na predavanje v posebej lepi obleki. Profesor je pred celo predavalnico na glas komentiral: »Poglejte Polono, kako se je uredila. Noče nazaj v tisto svojo Slovenijo.« Nobenega dvoma ni bilo več, kako me doživljajo. Hkrati mi je bilo jasno tudi, da si želim nazaj v »svojo Slovenijo«, kjer je standard življenja neprimerno boljši kot v ZDA. Ameriško javno mnenje je nekakšna skupinska iluzija, da si prav vsi želimo emigrirati k njim, ker imajo najboljšo državo na svetu.

Kako bi opisala svojo študijsko izkušnjo v ZDA?

Ko sem končala drugi letnik FDV sem postala štipendistka Georga Sorosa, kar je s trenutne perspektive sila zanimivo. Eno leto sem študirala na Univerzi Roosevelt v Chicagu. Pri 21. letih je bila to zame izjemna izkušnja. Spoznala sem, da Združene države Amerike niso to, kar vidimo v hollywoodskih filmih. Amerika, kakor ji rečemo, je čudovita in tudi tamkajšnji ljudje. Dejstvo pa je, da gre za turbo-kapitalistično državo, v kateri je lepo predvsem ljudem z visokimi dohodki. Zame je bila študijska izmenjava prijetna, ker mi za razliko od sošolcev ob študiju za preživetje ni bilo treba opravljati napornih del. Prekrasno izkušnjo mi je omogočala prav štipendija. V Ameriki sem prvič od blizu spoznala globoko razredno razslojenost. Moja cimra je bila Afromeričanka, ki je bila prizadeta, da imam jaz kot tujka štipendijo. Od kod meni ta privilegiji, glede na stanje v ZDA, se je spraševala. V ZDA sem videla trume ljudi brez osnovnih pravic, kot je zdravstveno zavarovanje, kar zdaj nekoliko regulirajo. Ni bilo treba pogledati dvakrat, da gre predvsem za Afroameričane. Živela sem na meji med južnim in severnim Chicagom, in če si kot belec prestopil to nevidno mejo, so te aretirali. Tega moji ameriški kolegi na kampusu niso počeli, saj se jim je zdelo prenevarno. Če belec zatava v črnske predele, ga enostavno aretirajo, kar je posledica varnostnih ukrepov. Zato, da te ne napadejo ulične tolpe. Vstop v afroameriško okolje razumejo kot znak izzivanja.

Seveda ni vse tako pesimistično. Amerika ima tudi ogromno pozitivnih plati. Možnosti so dejansko precejšnje. Tam sem spoznala največje človekoljube, ki so se pripravljeni odrekati in prispevati svoj čas in denar zato, da bi pomagali najšibkejšim. Tudi na drugih koncih sveta. Žal se to velikokrat spet naslanja na množično iluzijo, v katero verjamejo ti dobrotniki in sicer -  da ZDA v tiste kraje prinašajo demokracijo. Trudijo se tudi s pozitivno diskriminacijo. 

Premalo je sistemskih rešitev, možnost uveljavitve imajo le izrazito nadarjeni posamezniki, kajne?

Ali pa tisti, ki se že rodijo z zlato žlico v ustih. Amerika uvaža talente, kjer jih potrebujejo, ker se to bolj splača. Vabijo strokovnjake od Indije do Slovenije, saj je to cenejša rešitev. Ob vsem tem še vedno gojijo izrazit predsodek do vsega, kar ni zahodno.

Tudi s tem imam osebno izkušnjo. Pred leti sem prejela mednarodno nagrado za novinarski članek o Belorusiji; poleg Britanca in Američana. Slednji je dejansko napisal mojstrovino, članek, ki je prejel drugo nagrado, ni bil nič posebnega. Člani žirije so mi na skrivaj namigovali, da je moj v resnici precej bolj poglobljen in zanimiv za bralce, kar dokazuje tudi število všečkov, ki so mu jih namenili. Kljub temu sem prejela tretjo nagrado.

Ni bilo mogoče spregledati, da za vse niso veljala enaka merila. Predsednik komisije, tudi Britanec, se je ob tem opravičeval in mi laskal, kako čudovito sem razložila, zakaj v Belorusiji ljudje podpirajo sistem, kakršnega imajo, čeprav je vse prej kot idealen. Ocenil je, da položaj tako dobro razumem, ker imam osebno izkušnjo s komunizmom. Seveda sem takoj protestirala. Rekla sem, da sem tako dobro orisala stanje v Belorusiji zato, ker sem profesionalka in se poglobim v teme, o katerih pišem. V Belorusiji sem bila večkrat in tam sem ustvarila pristne prijateljske vezi. Če že lahko razumem, da nas ljudje iz anglosaksonskega sveta, ne vsi seveda, gledajo z viška, ne morem razumeti, da Slovenci pristajamo na takšno obravnavo.

Ko sem na moskovskem letališču edina med več sto novinarji uspela priti do ubežnika Edwarda Snowdna, so me kolegi in bralci v Sloveniji napadali, pa čeprav sem opravljala le svoj poklic. Da ne govorim o intelektualno zelo nizki ravni kritičnih prispevkov na moj račun. Če bi to kar je meni, uspelo novinarju Guardiana ali pa New York Timesa, bi moji kolegi veselo prevajali vse, kar bi našli na to temo. Novinar, ki s takšnim dosežkom bi obveljal za največjo »faco«. Mene so zmerjali, da sem željna pozornosti, da sem zlorabila zaupanje Snowdna in celo, da sem ga ogrozila!

Edina oseba, ki ga je ogrozila, je bila predstavnica Human Rights Watcha (HRW), ki mu je na tem zaprtem srečanju predala sporočilo ameriškega veleposlanika, naj se nemudoma zglasi na ameriškem veleposlaništvu, kjer mu bodo pomagali. Lahko si predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi jo poslušal. To veliko pove v neposrednih povezavah nekaterih človekoljubnih organizacij z ameriškim »esteblišmentom«. Snowden je predstavnico HRW na srečanje povabil zato, da bi mu pomagala. V svet je poslala njegovo prvo fotografijo. Človekoljubje? Žal v zadnjem času zahodni mediji veliko bolj kot prej, širijo stereotipe, laži in propagando. Tega ne želim posplošiti na vsa področja, ampak specifično za področje Rusije, ki se mu že dolgo posvečam.

Prva na svetu si poročala o izbruhu vojne med Gruzijo in Južno Osetijo. Lahko opišeš takšno prelomno izkušnjo v karieri?

 Leta 2008 je v Gruziji prišlo do prve večje krize med Zahodom in Rusijo. Vojna se je začela zaradi napada Gruzije na Južno Osetijo, torej na separatistično pokrajino. Nekdanji predsednik Gruzije, Mihail Sakašvili, ki je v resnici le ameriška lutka, je ukazal napad na glavno mesto Južne Osetije, Chinvali, do katerega je prišlo v noči iz 7. na 8. avgusta, 2008, na dan začetka olimpijskih iger v Pekingu. Zelo ugledna mednarodna preiskovalka Heidi Tagliavini iz Švice je to potrdila v neovrženi neodvisni raziskavi, kjer je sodelovala mednarodna komisija in svetovalci.

V naših medijih še vedno beremo, da je šlo za rusko agresijo v Gruziji. Rusija je po napadu poslala pomoč svojim rojakom, ni pa napadla prva, vendar dejanski potek dogodkov v naših medijih ni bil nikoli pojasnjen. Slovenski mediji napačnih navedb do danes niso popravili. Takoj ob napadu na Chinvali sem na Delo poslala vest, da se je začela vojna, vendar je niso objavili, ker o tem ni poročal nobeden od večjih zahodnih medijev. Na srečo so me klicali tudi z nacionalne televizije, kjer sem lahko predala informacije, saj sem bila na meji, ko se je to zgodilo. Zaključek: slovenski mediji bolj zaupajo zahodni tiskovni agenciji kot lastnemu dopisniku, ki je na kraju dogodka. Čakamo na povelja gospodarjev?

Jakutija, Foto: Tamara Vodopivec

Jakutija, Foto: Tamara Vodopivec

Koliko časa si delala za medijsko hišo Delo?

Urednica zunanje politike na nacionalni televiziji Blanka Doberšek mi je svetovala, naj se učim rusko, da me bodo poslali na dopisništvo v Moskvo, vendar se to ni zgodilo, zaradi zaposlovanja po vezah in poznanstvih. Nisem pristaš lobiranja, saj verjamem, da bi moralo biti merilo zgolj dobro delo. Kmalu zatem sem v Delu zasledila oglas za dopisnika v Moskvi. Prijavila sem se, priložila vsa ustrezna dokazila in bila sprejeta. Po povsem uradni poti, kar je za medijsko hišo Delo odstopanje od pravila. Verjetno je zelo malo novinarjev in urednikov Dela, ki so do svoje službe prišli na takšen način, preko razpisa. Za Delo sem delala v obdobju od 2007 do 2016.

Zakaj si se odločila za prekinitev kariere na Delu?

Nobena skrivnost ni, da so bile razmere na Delu nevzdržne, novinarje so odpuščali in nihče od kolegov ob tem ni zmogel kančka solidarnosti. Prav tako na Delu ni uredniške politike. Želela sem nekoliko uravnotežiti mnenje o Rusiji, pa ni šlo. Ko je imel Putin v Združenih narodih pomemben govor, sem uredniku že pred tem napovedala, da bo to pomemben govor ter da bi z veseljem pisala o njem. Tri dni za to ni bilo priložnosti, čeprav lahko jaz zaradi znanja ruščine v hipu izluščim najbolj pomembne poudarke. Vsi ostali novinarji so pisali o tem govoru, samo jaz ne. Seveda bi bilo krivično reči, da so me cenzurirali, se pa uredniki radi izmaknejo z besedami, da nimajo prostora. To se mi zdi podcenjujoče. Raje bi slišala konkretne argumente, zakaj določenega članka ne morejo objaviti. Saj smo vendarle odrasli ljudje. Poleg tega se za nekatere vedno najde mesto. So pač na »liniji«. Ne prenesem dvojnih standardov!

Na koncu so mi bolj kot ne naročali samo še članke o Ukrajini, saj so name določeni bralci že izlili bes, da sem ruska agentka. Pisanje o Rusiji je precej bolj pereča tema, saj se v Siriji in Ukrajini med ZDA in Rusijo bije najbolj aktualna geopolitična bitka. Rusija postaja vedno bolj pomembna kakor tudi njen vpliv.

Sprejela si urejanje medija RBTH, kaj zastopa?

Je uradno glasilo ruske vlade, izhaja povsod po svetu v številnih jezikih. V vseh javno obelodanijo, da izhajajo s podporo ruske vlade. Partner slovenske spletne strani je ruski Industrijsko-metalurški holding (PMH).

Težava, ki je očitna tudi v slovenskem medijskem prostoru, so pisanja, ki se pozicionirajo kot samostojna intelektualna stališča, a vendar imajo za seboj vir financiranja, ki ga ne razkrijejo.

Pisci bi morali povedati, kakšno je njihovo stališče ter kdo financira medij. Kot z nekakšno zmerljivko so mene označevali za prorusko novinarko. Sedem let sem zelo kritično pisala o ruski notranji politiki, kjer si Rusija kritiko dejansko zasluži, položaj je daleč od rožnatega. Ko sem prišla v Slovenijo sem bila šokirana nad nekritičnim blatenjem Rusije. Zadala sem si nalogo, da položaj pojasnim. Na mednarodnem področju se Rusiji dogaja krivica, njena operacija v Siriji je legalna, saj so zanjo zaprosile legalne oblasti in demokratično izvoljeni predsednik Assad. Rusijo so prosili za pomoč v obračunu s teroristi. Ko so ZDA napadle Irak ali Francozi Libijo, tega mandata niso imeli, Rusija ga ima. Kar se tiče Ukrajine, tam divja državljanska vojna. Rusija seveda pomaga svojim rojakom, tudi v vojaškem smislu, ni pa tja napotila svoje vojske, sicer bi bila že v Kijevu. Že zdavnaj. Na oznako, da sem proruska novinarka pristajam samo v primeru, da si bodo ostali nadeli oznako, da so prozahodni.

Zavestno sem se odločila, da želim bralce seznanjati z ruskimi stališči, saj do zdaj večinoma niso bila slišana. Hkrati gre po mojem mnenju za koristno prevetritev slovenskega medijskega prostora. Rusko novinarstvo je na visokem profesionalnem in tehničnem nivoju, tudi intelektualni nivo je visok, saj sodeluje veliko strokovnjakov. Gre le za ogromno državo. Opraviti je potrebno tudi z namišljeno objektivnostjo, saj so objektivna samo dejstva, novinarji pa dejstva interpretiramo.

S stališča antropologije so tudi dejstva lahko vprašljiva, kdo jih določa in kakšna merila upošteva, predvsem s kakšnim namenom.

Bila sem v Donbasu, na vojnem območju v Ukrajini, čeprav sem imela takrat dojenčka. Čutila sem se dolžno, da grem na teren, če že o tem pišem. Kot profesionalna novinarka se želim o tem, o čemer pišem, prepričati na lastne oči. V Delu sem objavila reportažo, ki jo je ovrgla objava v istem mediju, ki ni nastala na podlagi neposredne izkušnje. Zdaj, pred Putinovim obiskom, predstavniki Ukrajincev v Sloveniji govorijo o devet tisoč mrtvih Ukrajincih, ki so jih pobili Rusi. Resnica je, da so na vzhodu Ukrajine žrtve predvsem posledica agresije ukrajinske vojske. Je kdo Ukrajince v Sloveniji vprašal, kdaj, če sploh, so bili v Donbasu? Od kod črpajo informacije? Kdo financira njihovo kulturno društvo in spletne strani?

Opažam hudo težavo v sodobnem novinarstvu, in sicer delo s pomočjo lokalnega vodnika. To pomeni, da novinar ne razume jezika in se prepusti domačinu v zameno za plačilo. Na ta način lahko nastanejo škandali, če namreč novinar »naroči« srečanje s samomorilsko napadalko, mu jo tako imenovani »fixer« tudi priskrbi. Vprašanje je seveda, ali je zakrita oseba na fotografiji dejansko samomorilska napadalka, ali gre zgolj za sodelovanje v igri za medije, ki so postali predvsem donosen posel. Novinar mora znati jezik in poznati okolje, drugače so informacije preveč površne in hkrati kažejo na odnos medijske hiše do določenega okolja. Ker časopisne in televizijske hiše zapirajo dopisništva, je tudi novinarstvo čedalje bolj površno. 

Bistveno je, da se zajame čim širša slika.

Zdaj mediji neprestano pišejo o grožnji ruskega napada na Poljsko in baltske države. Ali kdo temu dejansko verjame? To ponavljajo v nedogled, kakor tudi, da so kršene pravice istospolnim v Rusiji, kar seveda drži, vendar nič bolj kot v ZDA, kar so razkrili ameriški gejevski aktivisti, ali pa denimo v Sloveniji. Enako je bilo za olimpijske igre, sama negativnost in kritika, že vnaprej. Ob trenutni evforiji glede računalniške igrice so mediji pisali, da bo Rusija prepovedala Pokemon Go. Vse je nastalo iz šale, ko je predstavnik predsednika Putina rekel, da se gre v Kremelj na ogled zaradi kulturno-zgodovinske dediščine, ne zaradi računalniške igrice. Iz tega je nastal naslov: Putin bo prepovedal Pokemone. Večino zadev, ki jih objavljajo zahodni mediji, preverjam, saj so ali napačne ali pa napihnjene. Kot sem že poudarila, je poznavanje jezika in okolja bistveno.

Upam, da je Rusija dejansko zavrnila gensko spremenjene rastline, kot povzemajo različni neodvisni mediji?

Državna duma je dejansko sprejela predlog zakona o prepovedi proizvodnje in gojenja gensko spremenjenih (GSO) organizmov po vsej Rusiji. Če bodo ugotovili negativen vpliv na zdravje ljudi in okolje, bo vlada prepovedati tudi uvoz GSO izdelkov. Okrepljena je tudi domača kmetijska pridelava zaradi sankcij, v tem smislu so se izkazale za pozitivno spodbudo.

Čemu torej vsa kolobocija okoli Rusije?

Moje mnenje je, da poskušajo na ta način ovirati nastanek in vzpon Rusije kot svetovne velesile, ki se povezuje s Kitajsko in Evropo, ob tem Združene države Amerike lahko postanejo zanemarljive. Gre za nova geopolitična dogajanja, ki so že v teku. Proti Rusiji se bije tako politična, medijska kot gospodarska vojna.

 Tretja svetovna vojna je torej predvsem propaganda?

Rusiji in Združenim državam Amerike se je v zgodovini do zdaj uspelo dogovarjati. Napetost in demagogija sta dobrodošli za njuno notranjo politiko, da se vpliva na ljudi doma. Frizerka v Peterburgu v Rusiji je komentirala: »Privadili smo se na sankcije, dobro živimo, čeprav je rubelj padel, prilagodili smo se. Samo, da ni vojne.« Menim, da to pove skoraj vse. Če smo iskreni, so si Rusi in Američani podobni. Gre za dve veliki patriotski in vase zavarovani državi. ZDA niso hudič in Rusija ne angel. Med njima mora biti ravnotežje, težava je večja, če je samo en provokator. Bolje, da sta dva in se držita v šahu.

Drži, čeprav se zdi, da so zahodne sile neprimerno bolj vpletene v morijo na Bližnjem vzhodu?

Ko sem bila še v Moskvi, leta 2011, so na novinarskih konferencah zunanjega ministrstva neprestano opozarjali na katastrofalne razmere v Siriji, a se za pobite kristjane s strani skrajnih islamistov v Evropi ni nihče zmenil. Ruska propaganda so rekli. Ko se je v Siriji enkrat vpletla Rusija, so vsi začeli šteti civilne žrtve napadov in s prstom kazati na Putina. Jaz sem pacifistka, ne vem pa, kako se drugače ustavi nekdo, ki pobija vse pred seboj.

Ustavitev dobave orožja bi bila verjetno dober začetek?

Vojna se nekaterim splača. Glavna težava za vojne je razkorak med revnimi in bogatimi, ljudje v stiski so dovzetni tudi za boj.

Jej, moli, ljubi in se loči

Jej, moli, ljubi in se loči

Slovenci in angleščina: tanks ali thanks?

Slovenci in angleščina: tanks ali thanks?