Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Občutki krivde, ko smo sami sebi najhujši sodnik!

Občutki krivde, ko smo sami sebi najhujši sodnik!

Piše: Vesna Nikolić

Če greš skozi rdečo luč, si naredil prekršek, si kriv in če te dobi policija, boš plačal kazen. Če parkiraš na mestu, kjer ni dovoljeno parkiranje, ali fizično napadeš koga, kradeš, posiljuješ, uničuješ javno lastnino ali ubiješ človeka … si v prekršku oziroma kriv. Takšna krivda je jasno definirana z družbenimi zakoni, takoj veš, s čim imaš opravka.

 »Ti si kriva zbog mog piva…« pravi Bora Đorđević v eni od svojih pesmi. Kako je ONA lahko kriva, zaradi njegovega piva? Kako je lahko kdo kriv, da nekdo pije? Absurdno, ampak sodba je izrečena! Sicer ne na sodišču, ampak, kljub temu da ONA ne pristaja na to, da je kriva, kljub temu da ji zato ni treba plačati denarne kazni, bo nekje v njeni podzavesti ostal zapis njej izrečene krivde.

Obstajajo krivde, ki so del naše kulturne prtljage in so lahko hujše od tistih določenih z družbenimi zakoni, kljub temu da se zaradi njih ne plačuje globa in se ne pristane v zaporu. Kolikokrat so nas naši starši, bratje, sestre, prijatelji, sošolci, sodelavci, šefi - nam znani in neznani, obsodili, da smo krivi: krivi, ker se starši prepirajo, krivi, ker se starši ločujejo ali ne ločujejo, krivi, ker smo nekaj naredili, ali smo nekaj pozabili narediti, krivi, ker govorimo in pišemo resnico ali ker lažemo, krivi, ker se smejimo ali jokamo, krivi, ker nismo končali šole ali smo preveč izobraženi, krivi, ker se nismo poročili ali smo se poročili, krivi, ker nimamo otrok ali imamo otroke, krivi, ker smo revni ali bogati, krivi, ker smo levičarji in krivi, ker smo desničarji,  krivi, ker nismo beli, krivi, ker smo beli, krivi, ker smo ženske in krivi, ker smo moški, krivi, ker smo drugačni, krivi, krivi, krivi … Celo ni potrebno uporabiti besede »kriv«, dovolj je, da nas grdo pogledajo ali povzdignejo glas in že se aktivira strah in občutki krivde. Pravzaprav smo neprestano za nekaj krivi! Ne nazadnje smo že tako zdresirani, da ne potrebujemo drugih, da nam sodijo, ampak postanemo sami sebi največji sodniki!

Popolnoma smo zmedeni, ne vemo več, kaj je prav! Posledica tega je, da, smo izgubil jasnost glede situacij, s katerimi se srečujemo, ujeti smo v krog obupa in brezupa.

Zmeda, izzvana zaradi občutkov krivde ima včasih tudi tragične posledice. Rabelj izreka sam sebi sodbo: »Kriv sem!«. Dober primer za to je Ana Karenina, glavna junakinja romana z istim naslovom, Leva Nikolajeviča Tolstoja. Strastno se zaljubi, ampak, da bi ohranila družino in svojega oboževanega sina, se odpove ljubimcu. Občutki krivde, da je zapustila človeka za katerega misli, da je ljubezen njenega življenja, ji ne dovolijo, da bi bila srečna. Ko krivda doseže vrhunec, zbeži k ljubimcu. Kmalu se spet znajde v peklu, ker jo začne razžirati krivda, da je izdala sina. Razdvojenost in občutki krivde tako narastejo, da »rešitev« najde na tirnicah, pod vlakom. Krvnica je sama sebi izrekla sodbo: »Kriva sem!« … in odleti glava!

Občutki o naši krivdi se nabirajo, nabirajo in nabirajo! Zaradi občutkov krivde, ki jih je z vsakim dnem vse več, živimo v strahu, da bomo kaznovani. Ne zavedamo se, da kaznujemo sebe že s tem, da se počutimo krive, postanemo težki, depresivni, nehamo se veseliti življenja. Krivda je pravzaprav najbolj destruktivno človekovo čustvo. Leži nam na prsih kot skala in nas drobi pod sabo, ne pusti nam dihati. Zaradi krivde se pojavijo dvomi v samega sebe in občutek nevrednosti. Najbolj pogosto pa obišče perfekcioniste.

»Če bi človek bil vedež, ne bi bil revež«, pravi pregovor. Če ne bi bili zmedeni in bi vedeli, kaj je dobro za nas, ne bi imeli težav z občutki krivde.

Kaj je tisto, kar je dobro za nas?

Dobro je tisto, kar je naravno, tisto, kar je v skladu z višjo resnico, tisto, kar nam omogoča progresivno evolucijo!

Adam in Eva sta bila izgnana iz raja, ne zato, ker sta jedla jabolko z drevesa spoznanja dobrega in slabega, ampak zaradi občutkov krivde. Ko sta posegla po prepovedanem sadežu, sta iz enosti, padla v dvojnost (v enosti ne obstaja krivda). Namesto da bi prepoznala napako, ki sta jo naredila in se iz nje nekaj naučila ter odločila, da napake ne ponovita več, sta sodila sebi, da sta kriva. »Ena napaka, sto napak!« - krivda je za sabo potegnila vsa druga čustva.

Ker raj ni kraj, ampak stanje, moramo najprej preseči občutke krivde, seveda, če želimo, da se spet vrnemo v rajsko stanje - popolnega notranjega miru in sreče ter brezpogojne ljubezni. Besedo kriv bi morali črtati iz besednjaka. Lahko je nadomestimo z besedo napaka. »Kdo dela, tudi napake dela«, se glasi ljudski rek. Napake, ki jih delamo, so posledica neznanja oziroma zmedenosti, prenagljenosti in površnosti. Na napakah se učimo, rastemo! Vse, kar je potrebno, je prepoznati napako in jo, če je le možno, popraviti. V primeru, da ni možno, se iz napake nekaj naučimo in lekcijo uporabimo zato, da je v prihodnosti ne ponovimo.

Človek je edino bitje na Zemlji, ki ima svobodno voljo in možnost izbire. To svobodno voljo lahko uporabi, da se prepušča razvadam, ki peljejo v regresijo in so škodljive, zanj in za druge ali za dvigovanje kvalitete svojega življenja - evolucijo zavesti. Ker ima možnost izbire, je človek odgovoren za svoja dejanja. Odgovoren, ne kriv!

S klikom na oglasni prostor podpirate neodvisni medij. Hvala.

Foto: Ana Karenina, You Tube

Delitev dediščine razkrije družinske odnose

Delitev dediščine razkrije družinske odnose