Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Delitev dediščine razkrije družinske odnose

Delitev dediščine razkrije družinske odnose

Piše: Vesna Nikolić

Velikokrat slišimo, da so se sestre in bratje sprli zaradi dediščine. Njihov odnos je vse do trenutka, dokler se ni pojavila dediščina, izgledal idiličen - hodili so na družinske rojstne dneve, družinska kosila in zabave, celo skupaj na počitnice in potovanja, si pomagali med seboj, potem pa se naenkrat ne morejo videti več. Ko gre za premoženje se pokažejo družinski odnosi v pravi luči. Oglasita se ljubosumje in zavist. Jeza in zamera ostanejo včasih do konca življenja. Skratka, družinski odnosi pokajo po šivih! Pogosto se pokaže, da starši, kljub temu, da so trdili, da imajo vse otroke enako radi, pri razdelitvi premoženja naredijo razlike. Morda razliko naredijo zato, ker mislijo, da je eden od otrok šibkejši in potrebuje več kot drugi, ampak otroci (ki so, da se razumemo, že odrasli - v srednjih letih ali še starejši), reagirajo infantilno, mislijo, da se jim je naredila krivica in da jih starši nimajo vseh enako radi. Sprožijo se bolečina, jeza in ljubosumje.

Delitev premoženja med otroki velikokrat pokaže, da so moški privilegirani – sin dobi največji delež. Pravzaprav z vrnitvijo kapitalizma to spet postaja praksa. Socializem je ukinjal razredne razlike in izenačil moške in ženske otroke, takrat se je običajno (ponekod se je kljub socializmu, obdržala stara tradicija) premoženje razdelilo na enake deleže. Če ne bi bilo socializma, bi bila najbrž še vedno praksa, da najstarejši sin podeduje največ (hčerke so dobile doto in o dediščini niti niso razmišljale), tako dediči ne bi imeli zamer do staršev in se ne bi kregali med seboj!

Težava je tudi, če ni oporoke

Spomnim se, da sem kot otrok na morju vsak dan hodila mimo zapuščene na pol podrte hiše z ogromnim zanemarjenim vrtom. Govorilo se je, da je hiša v slabem stanju, ker ima sedem lastnikov, ki so med seboj skregani, ker se ne morejo dogovoriti glede dediščine. Takrat sem prvič slišala za kaj takega. Od takrat sem velikokrat videvala podobne hiše. Nazadnje sem slišala za 60m2 veliko stanovanje, ki ga je podedovalo štirinajst oseb. In spet se ne morejo dogovoriti, kaj bodo naredili s stanovanjem. Kakšne absurdne situacije!

Isti dan, ko je umrl moj brat, medtem ko sem se s sestro in njeno družino vozila v avtu, je moja sestra izjavila, da si je naš oči »prisvojil« del denarja, ki je ostal po najinem bratu. Bila sem šokirana. Nisem mogla verjeti, da slišim kaj takega. Mislila sem, da se takšne stvari dogajajo samo v grdih sanjah ali v filmih. Moja sestra je podvomila o očetu, ki je bil uspešen ekonomist in direktor, upravljal je milijone in veljal za poštenega in častnega človeka! Spomnim se, kako ga je na bratovem pogrebu grdo gledala in s tem prepričanjem je živela vse do očetove smrti dve leti kasneje, ko je ugotovila, da se je zmotila.

Starši, seveda, lahko s svojim premoženjem delajo, kar hočejo. To je njihova pravica! Razen minimalnega deleža, ki po zakonu pripada vsakemu otroku, starši nimajo nobene obveznosti, da premoženje zapustijo otrokom. To velja tudi za tiste, ki nimajo otrok. Svojci se lahko potegujejo samo za minimalni delež. Zakaj, ko pride do delitve premoženja, ki je drugačna kot so dediči pričakovali, tisti, ki so se imeli radi, začno sovražiti drug drugega? Kaj se oglasi v človeku?

Pohlep!

Da lahko človek funkcionira v materialnem svetu, mora zadovoljiti svoje fizične potrebe. Problem nastane, ko, kljub temu da je zagotovil osnovne življenjske potrebe, čuti praznino v sebi, je še vedno zaskrbljen, in išče načine, da bi še več zaslužil. To mu daje občutek varnosti. Ta občutek je lažen, ker več, kot bo služil, se bo njegova potreba po zaslužku in po zapravljanju povečala, praznega se bo pa počutil še naprej. Človek pravzaprav uporablja osnovne veščine preživetja, da bi dobil vse več materialnega bogastva, v upanju, da mu bodo materialne dobrine prinesle občutek notranje izpolnjenosti. Praznino, ki ga žene, da kopiči vse več in več, na žalost ne morejo zapolniti materialne stvari, razen le za kratek čas. Nasprotno, ona se širi, raste. Več materialnega pridobiva, večja je človekova prisila. Občutek praznine na koncu doseže stanje panike in njegovo obnašanje postaja vse bolj noro. To hlastanje po materialnem, je glavni vzrok vseh osvajalnih vojn.

Ločenost je tista, ki izziva človekovo hlastanje po izpolnjenosti! Pohlep je posledica človekove zmedenosti – zamešal je svoj občutek neizpolnjenosti s potrebo po materialnem premoženju, ker ves čas se je učil, kako ohraniti svojo fizično eksistenco. Praznina, ki je čuti, izhaja iz občutka ločenosti, povzročene z rojstvom oziroma prihodom na Zemljo, ta se ne more izpolniti s kopičenjem materialnega bogastva. Da bi izpolnil to praznino, je potrebno, da se zaveda, da razen materije ima še eno možnost – energijo – oziroma, da sebe in druge obravnava kot energijo. To pomeni usklajevanje z energetskimi principi oziroma uporabo volje za uravnovešanje lastne energije in evolucijo. Ne pozabimo, da je vse v vesolju energija! Energija je primarna. Materija izhaja iz energije. Večje pa vedno zajame manjše.

Človek se rojeva nag. Ko odhaja, vse materialno pusti za seboj, tudi fizično telo. To, kar bo šlo naprej, je človekova energija, njegovo energetsko telo. In tisto kar šteje, je, koliko je naredil na svojem energetskem telesu. Samo to!

Proces evolucije je neskončen. Nikoli se ne ustavi.

Občutki krivde, ko smo sami sebi najhujši sodnik!

Občutki krivde, ko smo sami sebi najhujši sodnik!

Evropejec, ki je postal budistični lama

Evropejec, ki je postal budistični lama