Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
Pokliči, če čutiš

Pokliči, če čutiš

Piše: Vesna Nikolić

Moja teta je v manj kot treh letih izgubila oba otroka – najprej hčerko, potem sina. Ko je hčerka zbolela za rakom, je teta, zaradi hude žalosti in stresa, doživela možgansko kap. Nikoli ni popolnoma okrevala, še vedno težko govori in hodi. Nato je zaradi raka hitro umrl tudi njen sin. Teta je ostala sama, stara 86 let, fizično in psihično prizadeta! Sicer ima vnuka in vnukinjo, vendar na njuno pomoč se ne more zanesti, ker so ju starši učili, da naj upoštevata najprej to, kar čutita in si želita. V skladu s tem je namreč vzgajala svoje otroke oni pa svoje.

S teto in bratrancem ter sestrično smo bili v otroštvu in mladosti zelo povezani. Potem smo se oddaljili drug od drugega in več let nismo imeli stikov. Ko je umrl moj bratranec (živel je pri svoji mami) sem vedela, da bo teta obupana in osamljena. V meni se je prebudil občutek dolžnosti, da ji moram nekako olajšati situacijo. Ker živiva v različnih državah, so pogovori po telefonu edino, kar je v tem trenutku izvedljivo za vzdrževanje stikov. Bila sem na pogrebu, in ko sem se vrnila v Ljubljano, sem jo poklicala. Ni mi bilo lahko in najraje bi se tega izognila. Teta je bila v hudi čustveni stiski. Težko se je izražala in neprestano ponavljala eno in isto. Govorila je več kot eno uro. Vprašala sem, če jo vnuki pokličejo, obiščejo in ji pomagajo. Opravičevala jih je, da ne utegnejo. Na koncu se mi je zahvalila za klic. Odgovorila sem ji, da je to moja dolžnost in da če tega ne bi naredila, bi imela slabo vest. Moje besede so jo razjezile. Rekla mi je, če nimam želje in če ne čutim, da bi jo poklicala, ni treba, da jo kličem zaradi dolžnosti. V skladu s tem je namreč vzgajala svoje otroke, oni pa vnuke: »Delaj le tisto, kar čutiš.«. Zaradi tega njeni vnuki ne poskrbijo za svojo nemočno babico, ki je leta in leta fizično in materialno, pomagala pri njihovem odraščanju.

Včasih je bila morala družbe glede vzgoje otrok jasna. Vedelo se je, kaj so dolžnosti otroka, staršev in vnukov. Prav tako se je vedelo, kaj so dolžnosti učiteljev in dijakov. Danes so ljudje vse bolj zmedeni. To, kar je bilo včasih »normalno« je postalo »nenormalno«, tisto, kar je bilo »nenormalno«, je postalo »normalno«. Starši ne vedo več, kaj je prav. Stare vrednote se zgubljajo. Uvajajo se nove paradigme. Med njimi je, že vrsto let najbolj priljubljena, permisivna vzgoja. Otroku je vse dopuščeno, zato pogosto otrok prevzame vodenje vzgoje in dela le to, kar čuti in si želi. Starši se ne vmešavajo in mu popuščajo, ker tako ustvarjajo navidezno demokratično vzdušje. Besedi dolžnost in odgovornost sta dobili negativni prizvok. Začne se že pri joku čisto majhnih otrok. Sledi lulanje in kakanje v plenice do tretjega ali četrtega leta. »Otrok sam mora začutiti in si želeti kahlice, ne smeš ga učiti, ker bo drugače zafrustriran«. Otroci jedo, le to, kar si želijo. Ure in ure igrajo igrice na pametnih telefonih ali na tablicah. Če jim hočeš odvzeti naprave, dobijo histeričen napad. Gredo spat, kadar sami želijo. Treba je pogledati še kakšno risanko, po možnosti grozljivko, zaradi katere bodo imeli nočne more, se jokali, zbujali in se premetavali po postelji - ki jo, da se razumemo, delijo z mamo in očetom, ker jih je (po grozljivki) strah spati same. Naslednji dan bodo v vrtcu ali šoli, utrujeni in agresivni. Učitelji se ne smejo pritožiti zaradi njihovega vedenja, ker jim starši grozijo z odvetniki. Tudi staršem ni lahko. Zakon ščiti otroka. Lahko dela, kar želi in čuti, starši ne smejo več niti dvigniti glasu, »da ga ne zafrustrirajo«, kaj šele, da bi mu primazali kakšno. Grozi jim kazen. Otrok se uči le, da jemlje, ne tudi, da daje. To, da se mu vsaka želja uresniči, je normalno, od njega pa ne smeš pričakovati nič. Če eden od staršev nekaj pričakuje in poiskusi biti avtoriteta, se bo drugi, običajno mama, takoj postavila v obrambo interesa otroka, češ, da ga oče ne mara in ponižuje oziroma maltretira. Tako razvajeni otroci gredo v šolo in starši pričakujejo, da jih bodo učitelji, ki so jim odvzete vse kompetence glede vzgoje dijakov, spravili v red.

Ker ni zavedanja o dolžnosti in odgovornosti, moja nemočna teta ne more računati na pomoč svojih vnukov navajenih, da delajo to, kar si želijo in čutijo, ker skrbijo samo za svojo rit. To je morala tega časa. »Itak je vse relativno, A NE!!!« Quo vadis, Človek?

Rada bi poudarila, da namen tega članka ni povzdigovanje tradicionalnega načina vzgoje, s katerim starši marsikdaj niso bili sposobni prisluhniti otroku in so ga silili v nekaj, kar ni bilo usklajeno z njegovim potencialom. Kot posledica tega se je pojavila permisivna vzgoja, ki je šla v drugo skrajnost. Naravnanost časa v katerem živimo je destruktivna, zaradi tega se ljudje uravnovešajo skozi skrajnosti. Iz izkušenj vemo, da nobena skrajnost ni dobra. Prava pot je srednja pot! Da bi naredili korak proti srednji poti, se je treba zavedati, da smo v skrajnosti. Zelo je pomembno od malega otroka učiti odgovornosti in tega, kaj je prav. Prav je tisto, kar je v skladu z najvišjo zavestjo, tisto, kar omogoča, ne samo fizično rast otroka, ampak tudi psihično in duhovno oziroma njegovo progresivno evolucijo.

Seks: Od prehlada do razsvetljenja

Seks: Od prehlada do razsvetljenja

»Videla sem jo, Marijo!« in nune v kavbojkah pa še reiki

»Videla sem jo, Marijo!« in nune v kavbojkah pa še reiki