Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more
Kje si moja generacija?

Kje si moja generacija?

What is this thing that builds our dreams,
Yet slips away from us?
Queen

Tisti trenutek, ko zaslišiš Who Wants To Live Forever od skupine Queen in ne moreš ustaviti solz. Ko se spomniš vetra v laseh ... hm, pred gimnazijo Poljane ni ravno vlekla burja, bolj metaforično mislim. Kam, generacija moja je šlo naše upanje in zanos? Zato mi tečejo solze. Kaj ne vidite, da kampiramo sredi gnilega potrošništva, da smo mi, samo mi prejeli v roke vodilna mesta v državnih institucijah in na univerzah, v medijih, v zdravstvu in kljub temu je vse tako mlačno, prodano in bedno. Kam so šli kitarski refreni, kam žar v očeh, mi zadnji otroci socializma smo tragično padli v samopozabo. Kje si moja generacija? Smo pozabili, v kaj smo verjeli? Kaj nismo želeli biti boljši, drugačni, samosvoji? Nič bolj in nič manj kot druge generacije, ampak zdaj smo tukaj v zenitu svojega življenja. Gledam in vas ne vidim. Se vi še vidite, ko se pogledate v ogledalo? Z vami sem stala na študentskih žurih, ko smo skakali in se veselili skupaj, si posojali zapiske in tudi jokali skupaj. Imeli smo se lepo. Čutila sem našo povezanost in našo srčnost.

Generacija sedemdesetih let, ki se je rodila v izteku socializma, je okusila že propadajoči šarm socializma in hlepela po bleščečem kapitalizmu. Jadrali smo na možnostih obeh svetov. Prva matura je bila naša v samostojni Sloveniji. Bili smo na zasedbi Metelkove, na vrhunskih koncertih jugo roka. Naši starši se niso cele dnevne tresli zaradi položnic in služb. Bil je fičo in kisle kumarice iz Kamnika pa dvakrat na leto džins iz Trsta. V tem smislu.

Zdaj pa, ko smo mi stari toliko, da bi kot odrasli rekli: »Tako se to ne dela, ni prav!« Ne slišim ostrih protestov, ko se naše zdravstvo spreminja v sprevod čakajočih, ne slišim upora, ko se slovensko visoko šolstvo spreminja v privilegij bogatih in vse molči, ko so večinski mediji polni navidezno ogorčenih zgodbic, ko si naši kolegi in kolegice pod mizo podajajo milijone. Potem me spet stisne pri srcu, ko dvajset let mlajši policist napiše na Facebooku, da ga je sram, ko piše poročilo za krajo paštete, ki stane manj kot evro medtem, ko moja generacija odnaša delovna mesta in drvi s plačano ljubico in kokainom v hitrem avtomobilu čez mejo. Moja generacija, ne malo, zelo sem razočarana nad nami. Bodo za zabavo naše mladosti ostale le črepinje, bruhanje, šibkost in sram, da nismo naredili ničesar omembe vrednega? Hodimo po stopinjah, ki so jih naredili drugi, vozimo se v brezdušni kapitalizem, kjer lahko zamenjamo veliko programov na televiziji, ker si ne upamo spremeniti resničnosti. Apatija je zarisana v prvih gubah našega obraza. Ne, ni treba, da je tako in nismo še v grobu. Do takrat lahko še kaj spremenimo, če se spomnimo, kdo smo. Dano nam je bilo videti, da je možno združevati različne sisteme in svetove. Vdano pa smo sprejeli ruševine socializma in smetišče kapitalizma? Najslabše!

Če sem že začela s Queeni, se konča vse z ugotovitvijo The Show Must Go On, seveda se svet premika naprej. Smo prislijeni sprejeti določene vloge zaradi svojega udobja, častihlepja, kariere? V kateri predstavi igramo? Mi smo tisti, na katere čakamo, pravi znani rek. Res je. Če lahko, najdite v sebi duha mladosti, ki je verjel v svoje srce, v svojo pamet in v to, da lahko izboljšamo vsak svoj košček sveta na čisto poseben način. Si res ne upamo?

Ne glede na vse, pogrešam vas. The Show Must Go On - ampak kako?

Klik na Zelena trgovina, je podpora neodvisnemu mediju. Hvala.

Zdravo Slovenija 3-18 reciklirani.jpg
Poljublja zlato, žuljev nikoli!

Poljublja zlato, žuljev nikoli!

Grmada trupel in posel kot običajno

Grmada trupel in posel kot običajno