Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more
Pasti zadolževanja – od pravljice do more

Pasti zadolževanja – od pravljice do more

Piše: Črt Tavš            Ilustracija: Anthony Freda

Podatki o globalni zadolžitvi in o svetovnem bruto narodnem dohodku so različni. Reuters navaja, da znaša globalna zadolžitev 215 trilijonov ameriških dolarjev, dosegla je stopnjo 325 % svetovnega bruto nacionalnega dohodka. Od tega naj bi znašal svetovni javni dolg eno tretjino, preostali del pa naj bi obremenjeval zasebni sektor (gospodinjstva in podjetja). Ekonomsko gledano, bi moral svet bankrotirati, a vendar še kolebavo nadaljuje svojo pot pod soncem. Kaj nam prikrivajo, oziroma, kako naj si to razlagamo?

Propad socialne družbe in vzpon neoliberalizma

Po 2. svetovni vojni in vse do sredine sedemdesetih let so se evropske države za razliko od ZDA razvijale v socialne družbe. Postavljeno je bilo ravnotežje med kapitalom in delom, kot posledica močnih sindikalnih bojev in vpliva tedanje Sovjetske zveze. Zaradi tega so se dobički na kapital znižali. Vpliv tehničnih in tehnoloških inovacij (računalništvo, telekomunikacije, prevozi ...) v šestdesetih in sedemdesetih letih je spremenil način svetovnega proizvajanja. Pred tem se je proizvodnja odvijala v okviru posameznih držav, nato so se proizvodni procesi organizirali globalno, kar je spremenilo svet v en trg. Omenjeno je povzročilo zatiranje pridobljenih delavskih in socialnih pravic ter vzpon neoliberalizma. Njegovo delovanje zavira vsakršne socialne, družbene in okoljske omejitve s trditvijo, da bo za uravnoteženje poskrbela moč svobodnega trga, ki bo pospešeno povečal vsesplošno blagostanje.

Poraz delavskih gibanj

Ekonomske krize so se pojavile že po letu 1980, ker se ni uresničevala ustrezna družbena porazdelitev. Nasprotno, razpon med bogatimi in osiromašenimi se je povečeval. Na prvo resno krizo je ta model naletel zaradi zasičenosti trga s proizvodi in storitvami in zaradi zmanjšane kupne moči. Na tej točki je neoliberalni model odgovoril s finančnim posegom: če se ne more zagotoviti ustrezen profit s prodajo blaga, se ga lahko uresniči ali celo poveča s trgovanjem finančnih produktov. Na primer: letna trgovinska mednarodna menjava znaša približno 20 trilijonov ameriških dolarjev, ki je enaka pet dnevnemu prometu na finančnih trgih. Na sto transakcij, povezanih z žitom, je samo ena vezana na proizvodnjo ali distribucijo, druge so med predstavniki, ki nimajo nobene povezave z žitom, določajo mu pa ceno.

Proces finacializacije je nastal iz poraza delavskih gibanj v konfliktu med kapitalom in delom ter tako omogočal uvajanje zadolževanja. Za potrebe, ki so jih imeli ljudje v preteklosti, jim je zadostovala plača. Ta se je zniževala, zato so se morali zadolževati, da so lahko pokrivali življenjske potrebe. Tudi ta proces se je znašel v krizi zaradi ustvarjanja finančnih balonov, ki so po vse krajšem časovnem zaporedju začeli pokati. V določenem trenutku ima neoliberalni model gospodarjenja potrebo, da del sredstev investira v realnost, da bi zmanjšal tveganje finančnih balonov in s tem preživel. Ker se srečuje z zasičenjem trga, vsiljuje kupovanje dobrin, ki jih v preteklosti ljudje niso kupovali. Za ta prehod je značilno, da pravice pretvori v kupno moč, na primer, da izobraževanje ni pravica, temveč produkt in se bo izobraževal samo tisti, ki ima denar.

Ko se pravljica spremeni v moro

Napad na javno dobro in socialne pravice predstavlja za obravnavani model njegovo nadaljevanje in vir trajnih in zanesljivih dobičkov. Sistemska kriza neoliberalizma narekuje plasiranje na tržišče tistega, kar je bilo pred tem javno regulirano: zdravstvo, izobraževanje, infrastruktura, voda in podobno.

Javnost ni več verjela v pravljico o svobodnem trgu in o njegovi dobrobiti, zato je bil potreben šok imenovan javni dolg. Šok služi temu, da nekdanjo pravljico pretvori v moro. Past zadolževanja je oblika »državnega udara« v kontekstu svobode. Ljudje smo navajeni, da je odnos med posojilodajalcem in posojilojemalcem enakopraven in se vsakič temu primerno vedemo. Dejansko je dolg odnos moči med tistimi, ki razpolagajo z viri in močjo ter tistimi, ki se morajo zadolževati, da bi ustrezali standardom družbenega okolja.

Dolg ne bo nikoli izplačan, zaradi njegovega neizplačljivega obsega in ker posojilodajalcem ni v interesu njegovo izplačilo. Zanima jih redno črpanje ustvarjene nove vrednosti (obresti) in moč, da vplivajo na premoženje, vedenje, miselnost in celotno življenje dolžnikov. Sam dolg ni težava. Dolg je osnova sedanjega kapitalističnega modela – ekonomika zadolževanja. .

Zgodovina pripoveduje o številnih izbrisih dolgov: pred 2400 leti so v Hamurabijevem kraljestvu v petnajstih letih kar štirikrat izbrisali dolgove. Različne vere so v preteklosti prav tako zapovedovale izbris dolgov v določenih časovnih presledkih. Nemčija je po 2. svetovni vojni imela dolg v višini 573 % njenega bruto nacionalnega dohodka. Pred konferenco leta 1953 so ji odpisali 50 % dolga, nato na konferenci še 25 % z dobo izplačila petdesetih let. Zato nam ne dopuščajo govoriti o ukinitvi dolga, ker bi to pomenilo ukinitev tega modela gospodarjenja.

Kapitalistični model ni ravno v najboljšem stanju, saj mora oddajati nasprotujoča si sporočila. Najprej mediji sporočajo dolžniku krivdo za dolg: lenobo, neznanje, neproduktivnost, prezgodnje upokojitve, krajši delovni čas in s tem občutek, da je treba dolg vračati. Vmesne reklame hkrati oddajajo sporočilo o nedolžnem, brezskrbnem kupcu, ki ima pravico kupovati ponujeno blago. Past zadolževanja pa omogoča modelu njegovo uresničevanje. Past zadolževanja je ideologija, ki služi, da nas prepriča, da je zasebna lastnina obvezna in zato zadostuje, da se kot množica temu predamo. Za dosego tega pa je potrebno zastraševanje ljudi s sporočanjem o bližajoči se nevarnosti državnega bankrota.

Torej, ali privatizacije služijo za zmanjševanje javnega dolga ali javni dolg služi kot alibi za nadaljevanje privatizacije? Če je zadeva taka, kot je opisana, je naša dolžnost, da ustvarjamo vsebine, ki temu nasprotujejo.

 

Domoljubna kultura: »Dajte mi šnops in prašiča!«

Domoljubna kultura: »Dajte mi šnops in prašiča!«

Ničvredna – ženska brez otroka

Ničvredna – ženska brez otroka