Categories

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.


Authors

archive Block
This is example content. Double-click here and select a page to create an index of your own content. Learn more.
O materah, ki so še Nemcem dale kruh

O materah, ki so še Nemcem dale kruh

Roman Kraft/Unsplash

Roman Kraft/Unsplash

Neugleden predel bi se temu lahko reklo, tam kjer živim. Ni visokih hiš z zgodovinsko patino, ljubkih parkov in modnih veleblagovnic. Stanujem v bližini gozda in številnih malih potokov. Tukaj so moje prednice prale rjuhe za ljubljansko gospodo. Na roke, v vseh letnih časih. Garaško delo, izjemno skromne življenjske razmere in iznajdljivost. O kakšni izobrazbi tudi ne moremo govoriti. Ženske so se učile toliko, kolikor je Marija Terezija namenila preprostemu ljudstvu. Ostalo so pa v Cerkvi povedali.

Kaj naj bi takšna preprosta ženska vedela o mednarodni politiki? Njen svetovni nazor se je začel in končal pri zlaganju rjuh, česanju otrok in čakanju moža pred gostilno, če je imela smolo.

Imele pa so veliko neposrednih izkušenj. Medtem, ko so imele od revmatizma skrivenčene roke v ledeni vodi, v določenem trenutku niso vedele, ali je mož v internaciji v Italiji še živ, ali nedaleč stran muči sina na Urhu zlovešča Črna roka ali drugi sin ne leži, kje nepokopan v Kočevskem rogu. Bila je Druga svetovna vojna v okupirani Ljubljani.

V ta, moj del mesta, ki je bil tedaj bolj primestje, so naselili k tem preprostim ženskam vojake. Okupatorje. Tako so moja prababica in njene sosede imele v hiši italijanske in nemške vojake. Možje in sinovi pa v zaporih, taboriščih ali neznano kje v partizanih.

Spomnim se, da sem nehala dihati, ko sem to prvič slišala. Vse je obstalo. »Kako je bilo?« sem vprašala babico. Nekako sem si predstavljala, da so se streljali čez postelje in davili čez mizo.

Ženske so prale naprej. Noben zgodovinski dogodek ne ustavi količine umaznih rjuh, in ugotavljale, da so ti vojaki reveži kot one. Mladi, prestrašeni in kar se jim je zdelo najhuje – lačni kot one same. »Naš je fajn, al brota nema.«

Ko sem to slišala, se je v meni nekaj zrušilo. Kako to, da te ženske niso iz dna duše sovražile teh vojakov, ko so bili vendar njihovi družinski člani na drugi strani zgodovine? Niso. Takoj so prepoznale, da v teh mladih lačnih fantih ni iskati krivca za krvavo evropsko vojno. Ali smrt njihovih najbližjih. Marsikdo je pri njih ponoči tiho jokal za svojo materjo in ni želel streljati.

Po vojni so prešteli mrtve, ranjene in pogrešane, in v svoje uborne domove sprejeli nove goste - vojne sirote iz Primorske. Otroci so postali za nekaj let družinski člani, brez težav. Nekateri so se vrnili kot odrasli na obisk, nekateri ne. Prej je imela vsaka hiša enega vojaka, potem pa eno vojno siroto. Ubijalska matematika.

Jaz sem v spomin na svoje prednice veliko študirala, pa nisem bolj pametna od njih. Najbolj od vsega bi si želela, da se med nami ohrani njihova modrost, da sovraštvo in prezir do drugih nista in ne bosta naša dediščina.

Zelo sem ponosna na njih, čeprav nimam ničesar, kar lahko pokažem, le to, da rečem, da Slovenija ni le sovraštvo, zamere in ščuvanje proti drugim. Je tudi neskončna dobrota ujeta v koščku kruha, ki si ga pripravljen v hudi uri deliti s tujcem, ker v njegovih očeh vidiš trpljenje svojega sina.

Leonardo DiCaprio: blondinke, jahte in ekologija

Leonardo DiCaprio: blondinke, jahte in ekologija

Kdo noče razumeti nasilja?

Kdo noče razumeti nasilja?